Page 36 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik VI (2010), številki 11-12, ISSN 1408-8363
P. 36
RAZPRAVE, [TUDIJE
iz nizozemske večglasne cerkvene glasbe, ki jo je nadvse cenil. V njej
je predstavljala temelj melodija, vzeta z gregorijanskega korala, okoli
nje pa so se v kontrapunktu razpenjali trije, štirje ali tudi več glasov –
vsak s svojimi prefinjeno izdelanimi melodičnimi okraski.
Najbolj temeljit in daljnosežen pa je bil tisti del Luthrovih reform
nih prizadevanj, ki je povsem spremenil občestveno sodelovanje pri
glasbenem češčenju Najvišjega v cerkvi.
Od reforme cerkvenega petja, kot je bila v 7. stoletju uveljavljena z
gregorijanskim koralom, je bil namreč glavni oporni steber cerkvene
vokalne glasbe izvežban pevski zbor, ki so ga sestavljali kleriki. Ne
kleriški verniki so se mogli cerkvenega petja udeležiti s klicanjem
grških priprošnjih klicev Kyrie eleison (Gospod, usmili se nas) in Christe
eleison (Kristus, usmili se nas). Toda to ne pri maši, temveč ob prenosu
relikvij, na procesijah, romanjih in ob raznih slavnostih; jezik liturgije
in pesmi v njej je bil izključno latinski. Toda konec 8. stoletja je
zaznamovalo uveljavljanje ukazov Karla Velikega, ki jih je 23. marca
789 izdal v svojem znamenitem kapitularju Admonitio generalis. S
slednjim je svojim izobraženim podložnikom poleg skrbi za veličini
katoliške cerkve primerno pisavo – reforma je sčasoma pripeljala do
poenotenja minuskularnih črk, ki se imenujejo karolina oz. karolinška
minuskula68 – tudi ukazal, da morajo duhovniki pridigati o Očenašu
in Apostolski veri.69 To je povzročilo, da sta bili ti dve osnovni molitvi
prevedeni v ljudski (vernakularni) jezik, odprla pa so se tudi vrata za
nastanek prvih štirivrstičnih cerkvenih pesmi, ki so jih ljudje pon avadi
peli ob glavnih praznikih cerkvenega leta.70
Temu se je v 13. in 14. stoletju pridružila posvetna ljudska in
umetna pesem v narodnem jeziku, ki pa je bila zlasti na ravni besedila,
včasih pa tudi melodično, prirejena za cerkvene potrebe. Na ta način
je nastalo brez števila napevov in »popravljenih« besedil, ki so našla,
ko je bil zlagoma pozabljen njihov posvetni vir, trajno mesto najprej
68 Igor Grdina, Paleografska in historična problematika, v: Brižinski spomeniki.
Znanstvenokritična izdaja, Ljubljana 1993, 16, 17.
69 Ivan Grafenauer, Delo menihov sv. Benedikta in sv. Bernarda za staro slovensko
književnost, v: Ivan Grafenauer, Literarno-zgodovinski spisi, Ljubljana 1980, 125,
126.
70 Njihovo zbirno poimenovanje glasi pesmi o cerkvenem letu. Podrobneje Ivan
Grafenauer, »Ta stara velikanočna pejsen« in še kaj, v: I. Grafenauer, n. d., 235–314.
36
iz nizozemske večglasne cerkvene glasbe, ki jo je nadvse cenil. V njej
je predstavljala temelj melodija, vzeta z gregorijanskega korala, okoli
nje pa so se v kontrapunktu razpenjali trije, štirje ali tudi več glasov –
vsak s svojimi prefinjeno izdelanimi melodičnimi okraski.
Najbolj temeljit in daljnosežen pa je bil tisti del Luthrovih reform
nih prizadevanj, ki je povsem spremenil občestveno sodelovanje pri
glasbenem češčenju Najvišjega v cerkvi.
Od reforme cerkvenega petja, kot je bila v 7. stoletju uveljavljena z
gregorijanskim koralom, je bil namreč glavni oporni steber cerkvene
vokalne glasbe izvežban pevski zbor, ki so ga sestavljali kleriki. Ne
kleriški verniki so se mogli cerkvenega petja udeležiti s klicanjem
grških priprošnjih klicev Kyrie eleison (Gospod, usmili se nas) in Christe
eleison (Kristus, usmili se nas). Toda to ne pri maši, temveč ob prenosu
relikvij, na procesijah, romanjih in ob raznih slavnostih; jezik liturgije
in pesmi v njej je bil izključno latinski. Toda konec 8. stoletja je
zaznamovalo uveljavljanje ukazov Karla Velikega, ki jih je 23. marca
789 izdal v svojem znamenitem kapitularju Admonitio generalis. S
slednjim je svojim izobraženim podložnikom poleg skrbi za veličini
katoliške cerkve primerno pisavo – reforma je sčasoma pripeljala do
poenotenja minuskularnih črk, ki se imenujejo karolina oz. karolinška
minuskula68 – tudi ukazal, da morajo duhovniki pridigati o Očenašu
in Apostolski veri.69 To je povzročilo, da sta bili ti dve osnovni molitvi
prevedeni v ljudski (vernakularni) jezik, odprla pa so se tudi vrata za
nastanek prvih štirivrstičnih cerkvenih pesmi, ki so jih ljudje pon avadi
peli ob glavnih praznikih cerkvenega leta.70
Temu se je v 13. in 14. stoletju pridružila posvetna ljudska in
umetna pesem v narodnem jeziku, ki pa je bila zlasti na ravni besedila,
včasih pa tudi melodično, prirejena za cerkvene potrebe. Na ta način
je nastalo brez števila napevov in »popravljenih« besedil, ki so našla,
ko je bil zlagoma pozabljen njihov posvetni vir, trajno mesto najprej
68 Igor Grdina, Paleografska in historična problematika, v: Brižinski spomeniki.
Znanstvenokritična izdaja, Ljubljana 1993, 16, 17.
69 Ivan Grafenauer, Delo menihov sv. Benedikta in sv. Bernarda za staro slovensko
književnost, v: Ivan Grafenauer, Literarno-zgodovinski spisi, Ljubljana 1980, 125,
126.
70 Njihovo zbirno poimenovanje glasi pesmi o cerkvenem letu. Podrobneje Ivan
Grafenauer, »Ta stara velikanočna pejsen« in še kaj, v: I. Grafenauer, n. d., 235–314.
36
