Page 39 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik VI (2010), številki 11-12, ISSN 1408-8363
P. 39
JONATAN VINKLER
cerkvenem petju pa sta se v izvirni podobi obdržali do danes.80 Najbolj
znana je zagotovo prepesnitev 46. psalma, se pravi Ein´ feste Burg ist
unser Gott s podnaslovom Schutz- und Trutzlied evangeličanske cerkve,
ki jo je Martin Luther zložil leta 1527, v tisku pa se prvič pojavi leto
pozneje in najde nato mesto v vseh ključnih protestantskih pesma
ricah. Postane tudi inspiracija in pomemben motiv (cantus firmus v
tenorjih v prvem stavku) istoimenske Bachove kantate in nato veli
kega Mendelssohnovega simfoničnega dela v 19. stoletju, s svojim
ritmično in melodično izrazitim uvodom pa še vedno prev zema svoje
izvajalce. Za omenjenim »borbenim psalmom« ne zaos taja prep es
nitev 130. psalma, namreč Aus tiefer Not schrei ich zu dir, ki jo je Luther
poimenoval kar »tröstlichen de profundis«. Današnja transkripcija ima
podobo skladbe v C-duru in 4/4 taktu. Njen ambitus je septima (e1–
d2),81 to pa je kar najbolj primerno za glasovni obseg večine srednjih
in višjih glasov (mezzosopran, sopran, bariton, tenor), ki jim ambitus
pesmi »sede« približno na sredino njihovega glasovn ega razpona.
Tudi intervali se gibljejo predvsem med sekundo in kvarto. Kvinte
so redke, Luther pa jih je uporabil v izrazito sugestivnem uvodnem
motivu (takti 1–3), in sicer v prvem taktu (na besedilo Aus tie-fer), da bi
izrazil najglobljo potrebo tedanjega človeka po odpuščanju in milosti,
miru in pomiritvi Boga s človekom ter ljudi med seboj, predvsem pa
razmerje med brezmočnim človekom in vsemogočnim Vsevladarjem.
Navsezadnje so ljudje to pesem februarja 1546 zapeli tudi ob Luthrovi
krsti,82 v protestantskem bogoslužju pa je še vedno nepogrešljiva.
81 Evangelisches Kirchengesangbuch, št. 95, 256–257.
82 J. Čerin, n. d., 208.
39
cerkvenem petju pa sta se v izvirni podobi obdržali do danes.80 Najbolj
znana je zagotovo prepesnitev 46. psalma, se pravi Ein´ feste Burg ist
unser Gott s podnaslovom Schutz- und Trutzlied evangeličanske cerkve,
ki jo je Martin Luther zložil leta 1527, v tisku pa se prvič pojavi leto
pozneje in najde nato mesto v vseh ključnih protestantskih pesma
ricah. Postane tudi inspiracija in pomemben motiv (cantus firmus v
tenorjih v prvem stavku) istoimenske Bachove kantate in nato veli
kega Mendelssohnovega simfoničnega dela v 19. stoletju, s svojim
ritmično in melodično izrazitim uvodom pa še vedno prev zema svoje
izvajalce. Za omenjenim »borbenim psalmom« ne zaos taja prep es
nitev 130. psalma, namreč Aus tiefer Not schrei ich zu dir, ki jo je Luther
poimenoval kar »tröstlichen de profundis«. Današnja transkripcija ima
podobo skladbe v C-duru in 4/4 taktu. Njen ambitus je septima (e1–
d2),81 to pa je kar najbolj primerno za glasovni obseg večine srednjih
in višjih glasov (mezzosopran, sopran, bariton, tenor), ki jim ambitus
pesmi »sede« približno na sredino njihovega glasovn ega razpona.
Tudi intervali se gibljejo predvsem med sekundo in kvarto. Kvinte
so redke, Luther pa jih je uporabil v izrazito sugestivnem uvodnem
motivu (takti 1–3), in sicer v prvem taktu (na besedilo Aus tie-fer), da bi
izrazil najglobljo potrebo tedanjega človeka po odpuščanju in milosti,
miru in pomiritvi Boga s človekom ter ljudi med seboj, predvsem pa
razmerje med brezmočnim človekom in vsemogočnim Vsevladarjem.
Navsezadnje so ljudje to pesem februarja 1546 zapeli tudi ob Luthrovi
krsti,82 v protestantskem bogoslužju pa je še vedno nepogrešljiva.
81 Evangelisches Kirchengesangbuch, št. 95, 256–257.
82 J. Čerin, n. d., 208.
39
