Page 45 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik VI (2010), številki 11-12, ISSN 1408-8363
P. 45
LUCIJAN ADAM
württemberškega cerkvenega reda, napisal poglavja o verskih obredih
in opravilih. Poleg württemberškega je Trubar za predlogo v manjši
meri uporabil tudi mecklenburški in brandenburški cerkveni red ter
mali obrednik Veita Dietricha (1543).20
Usoda Trubarjevih 400 primerkov Cerkovne ordninge, dotiskanih
leta 1564, je bila kruta. Ko je deželni knez, nadvojvoda Karel II.,
izvedel za izid knjige, ki je posegla v njegov regal (deželnoknežje
pravice), je knjigo prepovedal ter naročil oblastem, da jo morajo
zaseči, posledično pa je Trubarja, po letu 1547 zdaj že drugič in tokrat
tudi »de facto«, dokončno izgnal iz dežele. J. Vinkler piše, da je bil
Trubarjev slovenski cerkveni red politično dejanje s ciljem, mimo volje
katoliškega deželnega kneza ter v nasprotju z določili augsburškega
verskega miru (1555) vzpostaviti samostojno slovensko Cerkev in ji
določiti notranjo ureditev. Po mnenju J. Vinklerja je Trubar s knjigo
Slovencem hotel dati tak cerkveni red, ki bi bil celovit in ne bi vseboval
samo določil o cerkvenem obredju (agenda), temveč tudi zgoščen
povzetek protestantskega nauka (credenda), kar bi lahko predstav
ljalo nekakšne »epitome« (povzetke, dodatke) k Articulom (1562) in
dopolnitev Ene dolge predguvori (1557).21
Obe prej omenjeni Trubarjevi knjigi (kronološki predhodnici
Dalmatinove Agende) sta v tesni povezavi; pomembno pa je, da je
Trubar v knjigi Catechismus z dveima izlagama (v nadaljevanju: Kate
kizem 1575) objavil prav tiste »Štyri kratke zastopne inu pridne pri
dige oli predguvori od te večerie Kristuseve«,22 ki jih je velel württem
berški vojvoda Krištof, na podlagi Trubarjevega, v nemškem jeziku
spisanega kazala k cerkvenemu redu, iz Cerkovne ordninge izločiti. Iz
besedil (nagovorov/opominov) je nadalje razvidno, da je Trubar eno
vzel iz mecklenburškega katekizma, drugi dve iz schwäbischhallskega
cerkvenega reda, za četrto pa danes velja, da je prireje-no po latinskem
liturgičnem priročniku frankfurtske reformirane cerkvene občine
(1555) in je edino besedilo, ki ne temelji na luteranski predlogi.23
20 Šega, n. d., 130s; J. Vinkler, n. d. 628s.
21 J. Vinkler, n. d., 625s.
22 F. Kranjc-Vrečko: Ta mahina agenda 1575, Zbrana dela Primoža Trubarja II, Ljubljana
2003, 339-55.
23 D. Šega, n. d., 131.
45
württemberškega cerkvenega reda, napisal poglavja o verskih obredih
in opravilih. Poleg württemberškega je Trubar za predlogo v manjši
meri uporabil tudi mecklenburški in brandenburški cerkveni red ter
mali obrednik Veita Dietricha (1543).20
Usoda Trubarjevih 400 primerkov Cerkovne ordninge, dotiskanih
leta 1564, je bila kruta. Ko je deželni knez, nadvojvoda Karel II.,
izvedel za izid knjige, ki je posegla v njegov regal (deželnoknežje
pravice), je knjigo prepovedal ter naročil oblastem, da jo morajo
zaseči, posledično pa je Trubarja, po letu 1547 zdaj že drugič in tokrat
tudi »de facto«, dokončno izgnal iz dežele. J. Vinkler piše, da je bil
Trubarjev slovenski cerkveni red politično dejanje s ciljem, mimo volje
katoliškega deželnega kneza ter v nasprotju z določili augsburškega
verskega miru (1555) vzpostaviti samostojno slovensko Cerkev in ji
določiti notranjo ureditev. Po mnenju J. Vinklerja je Trubar s knjigo
Slovencem hotel dati tak cerkveni red, ki bi bil celovit in ne bi vseboval
samo določil o cerkvenem obredju (agenda), temveč tudi zgoščen
povzetek protestantskega nauka (credenda), kar bi lahko predstav
ljalo nekakšne »epitome« (povzetke, dodatke) k Articulom (1562) in
dopolnitev Ene dolge predguvori (1557).21
Obe prej omenjeni Trubarjevi knjigi (kronološki predhodnici
Dalmatinove Agende) sta v tesni povezavi; pomembno pa je, da je
Trubar v knjigi Catechismus z dveima izlagama (v nadaljevanju: Kate
kizem 1575) objavil prav tiste »Štyri kratke zastopne inu pridne pri
dige oli predguvori od te večerie Kristuseve«,22 ki jih je velel württem
berški vojvoda Krištof, na podlagi Trubarjevega, v nemškem jeziku
spisanega kazala k cerkvenemu redu, iz Cerkovne ordninge izločiti. Iz
besedil (nagovorov/opominov) je nadalje razvidno, da je Trubar eno
vzel iz mecklenburškega katekizma, drugi dve iz schwäbischhallskega
cerkvenega reda, za četrto pa danes velja, da je prireje-no po latinskem
liturgičnem priročniku frankfurtske reformirane cerkvene občine
(1555) in je edino besedilo, ki ne temelji na luteranski predlogi.23
20 Šega, n. d., 130s; J. Vinkler, n. d. 628s.
21 J. Vinkler, n. d., 625s.
22 F. Kranjc-Vrečko: Ta mahina agenda 1575, Zbrana dela Primoža Trubarja II, Ljubljana
2003, 339-55.
23 D. Šega, n. d., 131.
45
