Page 61 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik VI (2010), številki 11-12, ISSN 1408-8363
P. 61
LUCIJAN ADAM
je Luthrov nauk o zakramentih in opravičenju, z reformnimi dekreti
pa je vplival na notranjo reformo Cerkve in posledično uveljavil
rekatolizacijo.42
Liturgične knjige, ki so se uveljavile v času tik po tridentinskem
koncilu, so bile: Breviarium Romanum (1568), Missale Romanum (1570,
Pontificale Romanum (1596), Caeremoniale Episcoporum (1600) in Rituale
Romanum (1614).43
Missale Romanum (Rimski misal) je s konstitucijo »Quo primum« z
dne 14. julija 1570 izdal papež Pij V. V spremljajočem pismu je papež
zapisal, da morajo novi misal z brevirjem vred sprejeti vse cerkve
rimskega obreda, izvzemši le tiste, ki so imele svoj misal in so ga
uporabljale že nad dvesto let; tem je dal na izbiro ohraniti starega ali
uvesti novega.44 V naših krajih se je, v času od leta 811 dalje, ko sta
oglejski in salzburški nadškof sklenila mejo med misijonskima pod
ročjema na Dravi,45 večinoma uporabljal oglejski obrednik. V ustano
vitveni listini Ljubljanske škofije je cesar Friderik III. eksplicitno
zapisal, da naj se vsa liturgija izvaja »iuxta ordinem rubricae Aqui
leiensis Ecclesiae« (»po oglejskem cerkvenem redu«), kar je pomenilo,
da je Ljubljanska škofija v svojo liturgijo sprejela že udomačeni,
priznani oglejski obrednik; to je z bulo (papeško listino) potrdil
papež Pij II. (u. 1464) naslednje leto.46 Najstarejši tiskani obrednik,
po katerem so duhovniki v naših krajih delili zakramente in opravljali
druge obrede, pa je oglejska Agenda, ki je bila natisnjena leta 1495.47
Tak red se je obdržal vse do provincialne sinode v Vidmu (1596),
na kateri je bil sprejet sklep, da se morajo na področju oglejske
cerkve sprejeti nove liturgične knjige in vsa določila o maši, oficiju
in zakramentih, ki jih nove knjige prinašajo. S tem se je tudi pri nas
oglejski obred umaknil rimskemu.48
42 Duden, n. d., 382.
43 Fr. Ušeničnik 1, n. d., 18s.
44 Fr. Ušeničnik 1, n. dd, 18.
45 Zgodovina cerkve na Slovenskem, Celje 1991, 93.
46 Fr. Ušeničnik, n. d, 1s.
47 M. Smolik: Slovenščina v obrednikih, Jezik in slovstvo 1973–74, 119, prim. tudi op.
št. 16 (Smolik 1).
48 Fr. Ušeničnik 1, n. d., 18.
61
je Luthrov nauk o zakramentih in opravičenju, z reformnimi dekreti
pa je vplival na notranjo reformo Cerkve in posledično uveljavil
rekatolizacijo.42
Liturgične knjige, ki so se uveljavile v času tik po tridentinskem
koncilu, so bile: Breviarium Romanum (1568), Missale Romanum (1570,
Pontificale Romanum (1596), Caeremoniale Episcoporum (1600) in Rituale
Romanum (1614).43
Missale Romanum (Rimski misal) je s konstitucijo »Quo primum« z
dne 14. julija 1570 izdal papež Pij V. V spremljajočem pismu je papež
zapisal, da morajo novi misal z brevirjem vred sprejeti vse cerkve
rimskega obreda, izvzemši le tiste, ki so imele svoj misal in so ga
uporabljale že nad dvesto let; tem je dal na izbiro ohraniti starega ali
uvesti novega.44 V naših krajih se je, v času od leta 811 dalje, ko sta
oglejski in salzburški nadškof sklenila mejo med misijonskima pod
ročjema na Dravi,45 večinoma uporabljal oglejski obrednik. V ustano
vitveni listini Ljubljanske škofije je cesar Friderik III. eksplicitno
zapisal, da naj se vsa liturgija izvaja »iuxta ordinem rubricae Aqui
leiensis Ecclesiae« (»po oglejskem cerkvenem redu«), kar je pomenilo,
da je Ljubljanska škofija v svojo liturgijo sprejela že udomačeni,
priznani oglejski obrednik; to je z bulo (papeško listino) potrdil
papež Pij II. (u. 1464) naslednje leto.46 Najstarejši tiskani obrednik,
po katerem so duhovniki v naših krajih delili zakramente in opravljali
druge obrede, pa je oglejska Agenda, ki je bila natisnjena leta 1495.47
Tak red se je obdržal vse do provincialne sinode v Vidmu (1596),
na kateri je bil sprejet sklep, da se morajo na področju oglejske
cerkve sprejeti nove liturgične knjige in vsa določila o maši, oficiju
in zakramentih, ki jih nove knjige prinašajo. S tem se je tudi pri nas
oglejski obred umaknil rimskemu.48
42 Duden, n. d., 382.
43 Fr. Ušeničnik 1, n. d., 18s.
44 Fr. Ušeničnik 1, n. dd, 18.
45 Zgodovina cerkve na Slovenskem, Celje 1991, 93.
46 Fr. Ušeničnik, n. d, 1s.
47 M. Smolik: Slovenščina v obrednikih, Jezik in slovstvo 1973–74, 119, prim. tudi op.
št. 16 (Smolik 1).
48 Fr. Ušeničnik 1, n. d., 18.
61
