Page 66 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik VI (2010), številki 11-12, ISSN 1408-8363
P. 66
RAZPRAVE, [TUDIJE
filozof in teolog. Bil je vzgojitelj cesarja Karla V. (u. 1556) in učitelj
Erazma Rotterdamskega. Reformo Cerkve je zastavil resno, a je bil
njegov pontifikat prekratek, da bi jo lahko izpeljal.56
Baselski koncil (1431–49) je prav tako zaznamoval boj med privr
ženci konciliarizma in papeža. Koncil je sicer sprejel vrsto reformnih
odločb, dosegel pomiritev s husiti, a enotnosti Cerkve vendarle ni
mogel doseči. Papeški položaj se je med koncilom okrepil in pozneje
prevladal. V nadaljnjih sporih je cesar stopil na stran papeža, koncil
pa je bil dokončno razpuščen v Lausani leta 1449.57
Znotraj Cerkve so bile vedno večje razlike med višjo (papeži, škofi,
opati) in nižjo duhovščino. Plemiški sinovi, ki so vstopili v cerkev
in so predstavljali clerus maior, so bili bogato dotirani in zato za čas
življenja dobro preskrbljeni. Z navadnimi duhovniki, predvsem pa
z vikarji na beneficiatnih farah – le-ti so bili socialno najbolj kričeč
izraz za clerus minor – pa ni bilo tako. Njihov boj za vsakdanji kruh je
bil trd. Slab položaj duhovščine je pri humanistih in renesančnikih
zbujal posmeh in zaničevanje. Na resno stanje v Cerkvi so od srede
12. stoletja dalje opozarjali med drugimi tudi Arnold iz Brescie
(u. 1155), Peter Waldes (u. 1218), Marsilij iz Padove (u. 1342), že
omenjeni Wilhelm Ockham (u. 1350), John Wycliff (u. 1384), Jan
Hus (u. 1415) idr. Morda stanje v Cerkvi na predvečer reformacije
še najbolje opisujejo besede kardinala G. Contarinija (u. 1542), da
se Cerkev maje v svojih temeljih.58
Iz časa pred reformacijo je iz domače zgodovine, poleg že ome
njene ustanovitve ljubljanske škofije leta 1461, potrebno omeniti tudi
ljubljansko reformno sinodo iz leta 1448. Vzroki za sklic oglejske
reformne sinode v Ljubljani so bili: 1. pretrgane vezi med oglejskim
patriarhom in duhovniki; 2. slabe razmere med duhovščino v času
med konstanškim in baselskim cerkvenim zborom in po njem; 3.
nelegitimno umeščanje duhovnikov in 4. nove razmere po končanem
baselskem koncilu, ki so imele namen življenje ponovno spraviti
v normalen tek. Na sinodi je beseda tekla o obnovi duhovniškega
56 Fr. M. Dolinar, n. d., 207.
57 Duden, n. d., 28s.
58 Fr. M. Dolinar, n. d., 207.
66
filozof in teolog. Bil je vzgojitelj cesarja Karla V. (u. 1556) in učitelj
Erazma Rotterdamskega. Reformo Cerkve je zastavil resno, a je bil
njegov pontifikat prekratek, da bi jo lahko izpeljal.56
Baselski koncil (1431–49) je prav tako zaznamoval boj med privr
ženci konciliarizma in papeža. Koncil je sicer sprejel vrsto reformnih
odločb, dosegel pomiritev s husiti, a enotnosti Cerkve vendarle ni
mogel doseči. Papeški položaj se je med koncilom okrepil in pozneje
prevladal. V nadaljnjih sporih je cesar stopil na stran papeža, koncil
pa je bil dokončno razpuščen v Lausani leta 1449.57
Znotraj Cerkve so bile vedno večje razlike med višjo (papeži, škofi,
opati) in nižjo duhovščino. Plemiški sinovi, ki so vstopili v cerkev
in so predstavljali clerus maior, so bili bogato dotirani in zato za čas
življenja dobro preskrbljeni. Z navadnimi duhovniki, predvsem pa
z vikarji na beneficiatnih farah – le-ti so bili socialno najbolj kričeč
izraz za clerus minor – pa ni bilo tako. Njihov boj za vsakdanji kruh je
bil trd. Slab položaj duhovščine je pri humanistih in renesančnikih
zbujal posmeh in zaničevanje. Na resno stanje v Cerkvi so od srede
12. stoletja dalje opozarjali med drugimi tudi Arnold iz Brescie
(u. 1155), Peter Waldes (u. 1218), Marsilij iz Padove (u. 1342), že
omenjeni Wilhelm Ockham (u. 1350), John Wycliff (u. 1384), Jan
Hus (u. 1415) idr. Morda stanje v Cerkvi na predvečer reformacije
še najbolje opisujejo besede kardinala G. Contarinija (u. 1542), da
se Cerkev maje v svojih temeljih.58
Iz časa pred reformacijo je iz domače zgodovine, poleg že ome
njene ustanovitve ljubljanske škofije leta 1461, potrebno omeniti tudi
ljubljansko reformno sinodo iz leta 1448. Vzroki za sklic oglejske
reformne sinode v Ljubljani so bili: 1. pretrgane vezi med oglejskim
patriarhom in duhovniki; 2. slabe razmere med duhovščino v času
med konstanškim in baselskim cerkvenim zborom in po njem; 3.
nelegitimno umeščanje duhovnikov in 4. nove razmere po končanem
baselskem koncilu, ki so imele namen življenje ponovno spraviti
v normalen tek. Na sinodi je beseda tekla o obnovi duhovniškega
56 Fr. M. Dolinar, n. d., 207.
57 Duden, n. d., 28s.
58 Fr. M. Dolinar, n. d., 207.
66
