Page 65 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik VI (2010), številki 11-12, ISSN 1408-8363
P. 65
LUCIJAN ADAM
Menda je najslabši vtis na papeškem prestolu v tem času pustil
sloviti papež Aleksander VI. (u. 1503), po rodu Španec, njegovo pravo
ime pa je bilo Rordigo Llançol, tudi Roderic de Borgia. Manj znano
je, da je izdelal celo predloge za reformo Cerkve. Svojega sina Cezarja
Borgio je pri 18. letih oče najprej imenoval za kardinala, kasneje pa
je Cezar, kot sploh prvi v zgodovini, službo kardinala opustil. Imel
je velik vpliv na očeta in vse se je zdelo, kot da bi prek očeta želel
sekularizirati papeštvo, zato so ga po očetovi smrti pregnali iz Italije.
Aleksander VI. se je zanimal tudi za nova odkritja. Poznal je Ko
lumbova osvajanja in podpiral širjenje krščanstva v novih deželah.
Zavzemal se je za širjenje kulta Matere Božje in meništvo. V času
njegovega pontifikata je nastopil G. Savonarola (u. 1498), rojen leta
1452 v Ferrari, ki se je v starosti 23 let pridružil dominikancem in
leta 1484 prišel v Firence za pridigarja; tu je pridigal proti razvadam
tedanjega časa in proti poganstvu v umetnosti, za nespokorjene grehe
pa obljubljal velike kazni, ki jih bo Bog poslal nad Cerkev. Pri ljudeh
je bil zelo priljubljen. Leta 1491 je postal prior samostana sv. Marka
v Firencah. V politiki je bil privrženec Medičejcev. Na cvetno nedeljo
leta 1496 je za svojega edinega kralja razglasil Jezusa. Za vse nadloge
v Cerkvi pa je obtožil papeža Aleksandra VI.; tega je označil za pojem
moralne zavrženosti Cerkve. Papež ga je leta 1497 izobčil, Firencam
pa je zagrozil z interdiktom (prepovedjo opravljanja bogoslužja).
Meščani Firenc so leta 1498 vdrli v dominikanski samostan, Savo
narolo prijeli in ga izročili mestnim oblastem. V navzočnosti papeških
odposlancev je bil zaradi poskusa reforme rimske kurije, sklica koncila
in odstavitve papeža Aleksandra VI. obsojen na smrt z obeš anjem in
grmado. Eksekucija je bila 23. maja 1498.55
Za Aleksandrom VI. je pontifikat nastopil Julij II. (u. 1513), ki je v
smislu obnove Cerkve sklical lateranski koncil, a je bil boljši vojsko
vodja kot duhovnik. Sledil je Leon X. (u. 1521), o katerem je njegov
naslednik Hadrijan VI. (u. 1523) rekel, da so pregrehe v njegovi bližini
postale tako samoumevne, da umazanci sploh niso več čutili smradu
greha. Hadrijan VI. je bil moralno neoporečen, bister mož, dober
55 Prim. M. Benedik: Papeži od Petra do Janeza Pavla II., Celje 1989, 197; Krščanstvo, n.
d., 425s; Fr. M. Dolinar, n. d., 206s.
65
Menda je najslabši vtis na papeškem prestolu v tem času pustil
sloviti papež Aleksander VI. (u. 1503), po rodu Španec, njegovo pravo
ime pa je bilo Rordigo Llançol, tudi Roderic de Borgia. Manj znano
je, da je izdelal celo predloge za reformo Cerkve. Svojega sina Cezarja
Borgio je pri 18. letih oče najprej imenoval za kardinala, kasneje pa
je Cezar, kot sploh prvi v zgodovini, službo kardinala opustil. Imel
je velik vpliv na očeta in vse se je zdelo, kot da bi prek očeta želel
sekularizirati papeštvo, zato so ga po očetovi smrti pregnali iz Italije.
Aleksander VI. se je zanimal tudi za nova odkritja. Poznal je Ko
lumbova osvajanja in podpiral širjenje krščanstva v novih deželah.
Zavzemal se je za širjenje kulta Matere Božje in meništvo. V času
njegovega pontifikata je nastopil G. Savonarola (u. 1498), rojen leta
1452 v Ferrari, ki se je v starosti 23 let pridružil dominikancem in
leta 1484 prišel v Firence za pridigarja; tu je pridigal proti razvadam
tedanjega časa in proti poganstvu v umetnosti, za nespokorjene grehe
pa obljubljal velike kazni, ki jih bo Bog poslal nad Cerkev. Pri ljudeh
je bil zelo priljubljen. Leta 1491 je postal prior samostana sv. Marka
v Firencah. V politiki je bil privrženec Medičejcev. Na cvetno nedeljo
leta 1496 je za svojega edinega kralja razglasil Jezusa. Za vse nadloge
v Cerkvi pa je obtožil papeža Aleksandra VI.; tega je označil za pojem
moralne zavrženosti Cerkve. Papež ga je leta 1497 izobčil, Firencam
pa je zagrozil z interdiktom (prepovedjo opravljanja bogoslužja).
Meščani Firenc so leta 1498 vdrli v dominikanski samostan, Savo
narolo prijeli in ga izročili mestnim oblastem. V navzočnosti papeških
odposlancev je bil zaradi poskusa reforme rimske kurije, sklica koncila
in odstavitve papeža Aleksandra VI. obsojen na smrt z obeš anjem in
grmado. Eksekucija je bila 23. maja 1498.55
Za Aleksandrom VI. je pontifikat nastopil Julij II. (u. 1513), ki je v
smislu obnove Cerkve sklical lateranski koncil, a je bil boljši vojsko
vodja kot duhovnik. Sledil je Leon X. (u. 1521), o katerem je njegov
naslednik Hadrijan VI. (u. 1523) rekel, da so pregrehe v njegovi bližini
postale tako samoumevne, da umazanci sploh niso več čutili smradu
greha. Hadrijan VI. je bil moralno neoporečen, bister mož, dober
55 Prim. M. Benedik: Papeži od Petra do Janeza Pavla II., Celje 1989, 197; Krščanstvo, n.
d., 425s; Fr. M. Dolinar, n. d., 206s.
65
