Page 63 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik VI (2010), številki 11-12, ISSN 1408-8363
P. 63
LUCIJAN ADAM
Kranjsko treba ugotoviti, da je bilo še vedno večinsko obredje oglej
sko, protestantsko pa je z oglejskim sobivalo. Dobrih dvajset let po
Trubarju je Dalmatin, v nasprotju s Trubarjevima različicama leta
1564 in 1575, izdal Agendo, ki se je zvesto držala württemberške
predloge. Z njo je zaključil opus svojega dela, ki priča tudi o tem,
da je bil morda njegov načrt na Kranjsko prestaviti (prenesti) prote
stantsko misel in Cerkev natančno po württemberškem cerkvenem
redu. Dalmatin je namreč prevedel in izdal tudi Ta kratki wirtemberski
catechismus in Agendo (1585), torej vse, kar poleg Biblije potrebuje
pridigar za delovanje, vse to pa na podlagi württemberškega prote
stantskega nauka.
Zgodovinski okvir Dalmatinove Agende
Dalmatinova majhna knjižica Agenda (1585) se je, tako kot prote
stantizem, spričo političnih razmer kmalu morala docela umakniti.
Nastopila je namreč v dobi, ko se je v habsburških dednih deželah že
pripravljala rekatolizacija. Posledično njen vpliv v verskem življenju
ni bil velik.
Protestantizem se je razvil predvsem kot posledica razkroja struk
tur v Cerkvi in cerkvenem življenju, koreninil pa je v porajajoči se ideji
o reformi Cerkve in cerkvenega življenja. Papeštvo je bilo na začetku
14. stoletja v veliki krizi, ki se je s preselitvijo papeža v Francijo še
poglobila. T. i. papeško »avignonsko suženjstvo« (1309–1377) je
papeže pripeljalo v popolno odvisnost od francoskih vladarjev. V tem
obdobju so papeži izgubili občutek za vesoljnost Cerkve, jo podrejali
lastnim interesom in interesom kurije. Takoj po končanem papeškem
»avignonskem suženjstvu« pa je, spet v povezavi s papeži, Cerkev
prizadel še zahodni razkol (1378–1415), v katerem se je Cerkev, hkrati
z njo tudi njeno občestvo, razdelila najprej med dva, po poskusu
zedinjenja na zboru v Pisi (1409) pa med tri papeže. V času velike
papeške krize je cerkveno občestvo iskalo enotnosti v cerkvenem
zboru. Rodilo se je koncilno gibanje, t. i. konciliarizem, po katerem
je koncil (sinoda), tj. zborovanje škofov in drugih cerkvenih dosto
janstvenikov, da bi obravnavali in odločali o verskih vprašanjih ter
63
Kranjsko treba ugotoviti, da je bilo še vedno večinsko obredje oglej
sko, protestantsko pa je z oglejskim sobivalo. Dobrih dvajset let po
Trubarju je Dalmatin, v nasprotju s Trubarjevima različicama leta
1564 in 1575, izdal Agendo, ki se je zvesto držala württemberške
predloge. Z njo je zaključil opus svojega dela, ki priča tudi o tem,
da je bil morda njegov načrt na Kranjsko prestaviti (prenesti) prote
stantsko misel in Cerkev natančno po württemberškem cerkvenem
redu. Dalmatin je namreč prevedel in izdal tudi Ta kratki wirtemberski
catechismus in Agendo (1585), torej vse, kar poleg Biblije potrebuje
pridigar za delovanje, vse to pa na podlagi württemberškega prote
stantskega nauka.
Zgodovinski okvir Dalmatinove Agende
Dalmatinova majhna knjižica Agenda (1585) se je, tako kot prote
stantizem, spričo političnih razmer kmalu morala docela umakniti.
Nastopila je namreč v dobi, ko se je v habsburških dednih deželah že
pripravljala rekatolizacija. Posledično njen vpliv v verskem življenju
ni bil velik.
Protestantizem se je razvil predvsem kot posledica razkroja struk
tur v Cerkvi in cerkvenem življenju, koreninil pa je v porajajoči se ideji
o reformi Cerkve in cerkvenega življenja. Papeštvo je bilo na začetku
14. stoletja v veliki krizi, ki se je s preselitvijo papeža v Francijo še
poglobila. T. i. papeško »avignonsko suženjstvo« (1309–1377) je
papeže pripeljalo v popolno odvisnost od francoskih vladarjev. V tem
obdobju so papeži izgubili občutek za vesoljnost Cerkve, jo podrejali
lastnim interesom in interesom kurije. Takoj po končanem papeškem
»avignonskem suženjstvu« pa je, spet v povezavi s papeži, Cerkev
prizadel še zahodni razkol (1378–1415), v katerem se je Cerkev, hkrati
z njo tudi njeno občestvo, razdelila najprej med dva, po poskusu
zedinjenja na zboru v Pisi (1409) pa med tri papeže. V času velike
papeške krize je cerkveno občestvo iskalo enotnosti v cerkvenem
zboru. Rodilo se je koncilno gibanje, t. i. konciliarizem, po katerem
je koncil (sinoda), tj. zborovanje škofov in drugih cerkvenih dosto
janstvenikov, da bi obravnavali in odločali o verskih vprašanjih ter
63
