Page 64 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik VI (2010), številki 11-12, ISSN 1408-8363
P. 64
RAZPRAVE, [TUDIJE
sprejemali zakone o cerkvenih zadevah, najvišja cekvena instanca.
Korenine tega pogleda na Cerkev segajo v 12. stoletje, v 14. stoletju
pa sta idejo zagovarjala M. Padovanski (u. 1342) in W. Ockham (u.
1347–1348?). Konciliarno gibanje je bilo uspešno na konstanškem
in baselskem koncilu, ki sta papežu odvzela primat v Cerkvi in
ga razglasila zgolj za »služabnika Cerkve«. Takemu ravnanju se je
papež uprl, na njegovo stran pa so stopili tudi svetni vladarji. Tako
je konciliarno gibanje izgubilo podporo in se podredilo restavraciji
vodilne vloge papeža v Cerkvi.53
Velik vpliv na razvoj Cerkve in cerkvenih razmer sta v dobi pred
nastopom protestantizma imela konstanški in baselski koncil. Bist
ven prispevek konstanškega koncila (1414–1418) k reformi Cerkve je
bil v zahtevi koncilskih očetov po reformi Cerkve in capite et in membris
(»v glavi in udih«), a se ta ni uresničila. In membris je bilo več poskusov
za obnovo krščanskega življenja. Mednje sodijo tudi reformni poskusi
posameznih samostanskih redov, npr. reforma znotraj frančiškan
skega reda, ki je pripeljala leta 1517 najprej do razdelitve reda na dva
dela, observante (strožji, reformirani red) in konventuale (minoriti),
leta 1528 pa še na ustanovitev nove veje Frančiškovih bratov – kapu
cine, ki so (bili) na naših tleh znani in priljubljeni kot odlični pridi
garji. In membris velja omeniti tudi duhovno gibanje, nastalo konec
14. stoletja na Nizozemskem, ki je bilo v tesni zvezi z nastankom
protestantizma. Gre za gibanje devotio moderna (moderna pobožnost),
ki se je zavzemalo za tesnejši stik posameznika z Bogom. Začetnik
gibanja je bil Geer Groote (u. 1384), morda najbolj slovita preds tav
nika gibanja pa T. Kempčan (u. 1471), avtor znamenite De imitatione
Christi (1418; O posnemanju Kristusa), in Erazem Rotterdamski (u.
1536), avtor slovite Stultitiae Laus (1511, Hvalnica norosti). In capite pa
večjih sprememb ni bilo. Vsakokratnemu papežu in škofom ni bilo
mar za cerkveno življenje in reformo Cerkve, podpirali so umetnost,
znanost in se uveljavljali v javnem življenju. Postajali so podobni
svetnim knezom in politikom, zanimala sta jih klasična izobrazba
in umetnost. Papeški dvor je postal središče »poganske« renesanse.54
53 Fr. M. Dolinar: Od reforme do reformacije, Bogoslovni vestnik 1986, št. 3, 205s
(Dolinar); Duden, n. d., 180s.
54 Fr. M. Dolinar, n. d., 206.
64
sprejemali zakone o cerkvenih zadevah, najvišja cekvena instanca.
Korenine tega pogleda na Cerkev segajo v 12. stoletje, v 14. stoletju
pa sta idejo zagovarjala M. Padovanski (u. 1342) in W. Ockham (u.
1347–1348?). Konciliarno gibanje je bilo uspešno na konstanškem
in baselskem koncilu, ki sta papežu odvzela primat v Cerkvi in
ga razglasila zgolj za »služabnika Cerkve«. Takemu ravnanju se je
papež uprl, na njegovo stran pa so stopili tudi svetni vladarji. Tako
je konciliarno gibanje izgubilo podporo in se podredilo restavraciji
vodilne vloge papeža v Cerkvi.53
Velik vpliv na razvoj Cerkve in cerkvenih razmer sta v dobi pred
nastopom protestantizma imela konstanški in baselski koncil. Bist
ven prispevek konstanškega koncila (1414–1418) k reformi Cerkve je
bil v zahtevi koncilskih očetov po reformi Cerkve in capite et in membris
(»v glavi in udih«), a se ta ni uresničila. In membris je bilo več poskusov
za obnovo krščanskega življenja. Mednje sodijo tudi reformni poskusi
posameznih samostanskih redov, npr. reforma znotraj frančiškan
skega reda, ki je pripeljala leta 1517 najprej do razdelitve reda na dva
dela, observante (strožji, reformirani red) in konventuale (minoriti),
leta 1528 pa še na ustanovitev nove veje Frančiškovih bratov – kapu
cine, ki so (bili) na naših tleh znani in priljubljeni kot odlični pridi
garji. In membris velja omeniti tudi duhovno gibanje, nastalo konec
14. stoletja na Nizozemskem, ki je bilo v tesni zvezi z nastankom
protestantizma. Gre za gibanje devotio moderna (moderna pobožnost),
ki se je zavzemalo za tesnejši stik posameznika z Bogom. Začetnik
gibanja je bil Geer Groote (u. 1384), morda najbolj slovita preds tav
nika gibanja pa T. Kempčan (u. 1471), avtor znamenite De imitatione
Christi (1418; O posnemanju Kristusa), in Erazem Rotterdamski (u.
1536), avtor slovite Stultitiae Laus (1511, Hvalnica norosti). In capite pa
večjih sprememb ni bilo. Vsakokratnemu papežu in škofom ni bilo
mar za cerkveno življenje in reformo Cerkve, podpirali so umetnost,
znanost in se uveljavljali v javnem življenju. Postajali so podobni
svetnim knezom in politikom, zanimala sta jih klasična izobrazba
in umetnost. Papeški dvor je postal središče »poganske« renesanse.54
53 Fr. M. Dolinar: Od reforme do reformacije, Bogoslovni vestnik 1986, št. 3, 205s
(Dolinar); Duden, n. d., 180s.
54 Fr. M. Dolinar, n. d., 206.
64
