Page 67 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik VI (2010), številki 11-12, ISSN 1408-8363
P. 67
LUCIJAN ADAM
življenja v oglejskem patriarhatu. Sprejeti sinodalni odloki so bili sicer
zavezujoči, a so jim manjkale kazenske določbe, zato so bili milejše
narave kot tisti s konstanškega ali baselskega koncila. Sklepe ljub
ljanske reformne sinode po vsebini delimo na 9 točk. Prva točka je
obravnavala življenje duhovnikov. Prepovedan jim je bil konkubinat
(priležništvo). Duhovniki prav tako niso smeli opravljati nobene
postranske dejavnosti, da bi prišli do zaslužka; opustiti so morali
krčmarjenje in vinotoč. Prepovedano jim je bilo udeležiti se lova z
gonjo (sokoli, jastrebi, kragulji, psi idr.), dovoljen pa jim je bil t. i.
»tihi« lov. Duhovniki se niso smeli ukvarjati s kockanjem, kar je bila
v srednjem veku splošna duhovniška razvada. Glede duhovniške
obleke in njene nošnje pa je bilo določeno, da duhovniki ne smejo
nositi sukenj, ki so predolge ali prekratke, preširoke ali preozke čez
pleča, sploh pa suknje niso smele biti podobne plemiškim jopičem.
Dovoljeno je bilo, da so rahlo nagubane, rokavi pa so morali biti dolgi
do zapestja, a od roke niso smeli preveč štrleti. Prav tako ovratniki
niso smeli biti previsoki. Suknja ni smela imeti prevelikih razporkov
in ni smela biti obrobljena s pisano podlogo. Prav tako duhovniki
niso smeli imeti dolgih las. Zapovedana jim je bila tonzura (izstriženi
krog las vrh glave). Duhovnikom je bilo prepovedano nositi okrašene
pasove. Svileno obleko so lahko nosili le višji cerkveni dostojan
stveniki. Druga točka je prinašala koncilske sklepe glede nastavljanja
pomožnih duhovnikov. Župnik je smel sam najeti pomočnika in
nastavljati kaplane pri podružnicah. Ljudi je lahko nastavljal in
odstavljal, tudi plačeval jih je sam. Če je ljudi najel izven svoje škofije,
so ti morali predložiti spričevalo o prejetih redovih in priporočilo
svojega škofa (tj. škofa iz škofije, iz katere prihajajo) ali kake druge
zaupanja vredne osebe. Tretja točka je prinesla splošne določbe o
bogoslužju in sv. zakramentih. Duhovnikom je bila prepovedana
simonija (kupčevanje s cerkvenimi častmi in službami). Štolnina
(navadni darovi za vzdrževanje duhovščine) je ostala v veljavi, du
hovnik jo je lahko izterjal tudi s cerkveno kaznijo. Da ne bi prihajalo
do sakrilegija (bogoskrunstva) sv. hostije in sv. olja, je bil duhovnik
dolžan zaklepati tabernakelj in sv. olje, ključe pa hraniti na varnem.
Prav tako je duhovnik moral paziti na čista mašna oblačila, oltarne
prte, korporalije, burze. Glede maše pa je sinoda prepovedala kakrš
67
življenja v oglejskem patriarhatu. Sprejeti sinodalni odloki so bili sicer
zavezujoči, a so jim manjkale kazenske določbe, zato so bili milejše
narave kot tisti s konstanškega ali baselskega koncila. Sklepe ljub
ljanske reformne sinode po vsebini delimo na 9 točk. Prva točka je
obravnavala življenje duhovnikov. Prepovedan jim je bil konkubinat
(priležništvo). Duhovniki prav tako niso smeli opravljati nobene
postranske dejavnosti, da bi prišli do zaslužka; opustiti so morali
krčmarjenje in vinotoč. Prepovedano jim je bilo udeležiti se lova z
gonjo (sokoli, jastrebi, kragulji, psi idr.), dovoljen pa jim je bil t. i.
»tihi« lov. Duhovniki se niso smeli ukvarjati s kockanjem, kar je bila
v srednjem veku splošna duhovniška razvada. Glede duhovniške
obleke in njene nošnje pa je bilo določeno, da duhovniki ne smejo
nositi sukenj, ki so predolge ali prekratke, preširoke ali preozke čez
pleča, sploh pa suknje niso smele biti podobne plemiškim jopičem.
Dovoljeno je bilo, da so rahlo nagubane, rokavi pa so morali biti dolgi
do zapestja, a od roke niso smeli preveč štrleti. Prav tako ovratniki
niso smeli biti previsoki. Suknja ni smela imeti prevelikih razporkov
in ni smela biti obrobljena s pisano podlogo. Prav tako duhovniki
niso smeli imeti dolgih las. Zapovedana jim je bila tonzura (izstriženi
krog las vrh glave). Duhovnikom je bilo prepovedano nositi okrašene
pasove. Svileno obleko so lahko nosili le višji cerkveni dostojan
stveniki. Druga točka je prinašala koncilske sklepe glede nastavljanja
pomožnih duhovnikov. Župnik je smel sam najeti pomočnika in
nastavljati kaplane pri podružnicah. Ljudi je lahko nastavljal in
odstavljal, tudi plačeval jih je sam. Če je ljudi najel izven svoje škofije,
so ti morali predložiti spričevalo o prejetih redovih in priporočilo
svojega škofa (tj. škofa iz škofije, iz katere prihajajo) ali kake druge
zaupanja vredne osebe. Tretja točka je prinesla splošne določbe o
bogoslužju in sv. zakramentih. Duhovnikom je bila prepovedana
simonija (kupčevanje s cerkvenimi častmi in službami). Štolnina
(navadni darovi za vzdrževanje duhovščine) je ostala v veljavi, du
hovnik jo je lahko izterjal tudi s cerkveno kaznijo. Da ne bi prihajalo
do sakrilegija (bogoskrunstva) sv. hostije in sv. olja, je bil duhovnik
dolžan zaklepati tabernakelj in sv. olje, ključe pa hraniti na varnem.
Prav tako je duhovnik moral paziti na čista mašna oblačila, oltarne
prte, korporalije, burze. Glede maše pa je sinoda prepovedala kakrš
67
