Page 124 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik VII (2011), številka 13-14, ISSN 1408-8363
P. 124
[TUDIJSKI VE^ERI
jugom Srednje Evrope in njenim protestantskim severom pričakovati
že dalj časa. Politična odisejada češkega nekatoliškega plemstva, ki
se je za slednjega končala na najslabši mogoči način, je tako odprla
zapornice na jezu besnih spopadov tridesetletne vojne. Julija 1619 je
češki generalni deželni zbor sprejel konfederacijo dežel svetovác-
lavske krone, češka krona je bila razglašena za volilno, vladar pa je
bil dan s svojo močjo krepko na uzdo najvišje češke aristokracije.
Hkrati so bili s češkega prestola vrženi Habsburžani, za češkega
kralja pa je bil izvoljen Friderik Pfalški, ki je predstavljal nemške
protestantske kneze.
Seveda so imeli Habsburžani s češko krono vse drugačne načrte
kot uporno češko plemstvo, ki se pri organiziranju upora ni zmoglo
opreti ne na meščanstvo, ki je v 16. stoletju vse bolj izgubljalo vpliv,
kakršnega je imelo npr. med husitskimi vojnami stoletje prej, ne na
tretji stan. Stavili so na najemniško vojsko, za katero pa se jim ni
zdelo potrebno priskrbeti niti rednega plačila. Češki plemiči so se
seveda radi sklicevali na Husovo ime, niso pa kaj dosti naredili za to,
da bi obranili njegovo duhovno dediščino – versko svobodo, ki so si
jo morali v husitskih vojnah trdo priboriti. Poleg tega so menili, da
jim bodo sorodstvene vezi njihovega novega kralja pomagale, da bo
tudi Anglija vstopila v vojno proti Habsburžanom. Ne le, da se to ni
zgodilo, celo Unija protestantskih knezov v Nemčiji, s katere zunanjo
pomočjo je krepko računalo češko plemstvo, je pustila Friderika
Pfalškega na cedilu, pa tudi Nizozemska ni poslala pričakovanih in
še kako potrebnih polkov. Na drugi strani pa so imeli Habsburžani
v rokavu nekaj krepkih adutov: moč svoje španske veje, nemško
katoliško Ligo, Maksimilijana Bavarskega, Poljsko in podporo rim-
ske kurije, v žep pa so pospravili tudi enega nemških luterancev,
saškega volilnega kneza Johanna Georga. Ta je namreč Uniji prote-
stantskih knezov obrnil hrbet takoj, ko so mu Habsburžani za
nagrado obljubili Zgornjo in Spodnjo Lužico, ki sta bili zgodovinsko
del Češkega kraljestva.
In tako se je zgodilo neizbežno: polki obeh strani so se spopadli
8. novembra 1620 na Beli gori pri Pragi. Proti 27.000 žolnirjem
katoliške Lige je stalo 21.000 vojakov upornih stanov, slednji pa so
bili v komaj dvournem spopadu pred praškimi vrati povsem po-
122
jugom Srednje Evrope in njenim protestantskim severom pričakovati
že dalj časa. Politična odisejada češkega nekatoliškega plemstva, ki
se je za slednjega končala na najslabši mogoči način, je tako odprla
zapornice na jezu besnih spopadov tridesetletne vojne. Julija 1619 je
češki generalni deželni zbor sprejel konfederacijo dežel svetovác-
lavske krone, češka krona je bila razglašena za volilno, vladar pa je
bil dan s svojo močjo krepko na uzdo najvišje češke aristokracije.
Hkrati so bili s češkega prestola vrženi Habsburžani, za češkega
kralja pa je bil izvoljen Friderik Pfalški, ki je predstavljal nemške
protestantske kneze.
Seveda so imeli Habsburžani s češko krono vse drugačne načrte
kot uporno češko plemstvo, ki se pri organiziranju upora ni zmoglo
opreti ne na meščanstvo, ki je v 16. stoletju vse bolj izgubljalo vpliv,
kakršnega je imelo npr. med husitskimi vojnami stoletje prej, ne na
tretji stan. Stavili so na najemniško vojsko, za katero pa se jim ni
zdelo potrebno priskrbeti niti rednega plačila. Češki plemiči so se
seveda radi sklicevali na Husovo ime, niso pa kaj dosti naredili za to,
da bi obranili njegovo duhovno dediščino – versko svobodo, ki so si
jo morali v husitskih vojnah trdo priboriti. Poleg tega so menili, da
jim bodo sorodstvene vezi njihovega novega kralja pomagale, da bo
tudi Anglija vstopila v vojno proti Habsburžanom. Ne le, da se to ni
zgodilo, celo Unija protestantskih knezov v Nemčiji, s katere zunanjo
pomočjo je krepko računalo češko plemstvo, je pustila Friderika
Pfalškega na cedilu, pa tudi Nizozemska ni poslala pričakovanih in
še kako potrebnih polkov. Na drugi strani pa so imeli Habsburžani
v rokavu nekaj krepkih adutov: moč svoje španske veje, nemško
katoliško Ligo, Maksimilijana Bavarskega, Poljsko in podporo rim-
ske kurije, v žep pa so pospravili tudi enega nemških luterancev,
saškega volilnega kneza Johanna Georga. Ta je namreč Uniji prote-
stantskih knezov obrnil hrbet takoj, ko so mu Habsburžani za
nagrado obljubili Zgornjo in Spodnjo Lužico, ki sta bili zgodovinsko
del Češkega kraljestva.
In tako se je zgodilo neizbežno: polki obeh strani so se spopadli
8. novembra 1620 na Beli gori pri Pragi. Proti 27.000 žolnirjem
katoliške Lige je stalo 21.000 vojakov upornih stanov, slednji pa so
bili v komaj dvournem spopadu pred praškimi vrati povsem po-
122
