Page 126 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik VII (2011), številka 13-14, ISSN 1408-8363
P. 126
[TUDIJSKI VE^ERI
njegovi zvitosti in spretnemu intrigiranju kot pa resničnemu juna-
štvu na bojnem polju. Hiter vzpon po klinih vojaške hierarhije je
mogel v dobršni meri vknjižiti tudi na račun svoje atletske postave,
ki mu je prinesla naklonjenost grofice s Kolovrat. In ta človek je
cesarju svetoval, da naj »da pomoriti vse brez razlike, da ne bi od tega
nevernega krivoverskega naroda ostala živa niti duša«.25 Nekaj podob-
nega je vedel povedati tudi španski poslanec na dunajskem dvoru, ki
je monarhu razlagal, na kak način so upori v Kataloniji in Aragonu
dali španskim katoliškim kraljem možnost utrditi svojo moč. Za
Čehe, ki so bili sedaj premagani in tako v podobni situaciji kot
Katalonci ali Aragonci, je predlagal nič drugega kot genocid: »S
štirideset tisoč možmi dobre španske vojske, ki bi se ji pridružila še lahka
poljska konjenica, bi bil do korenine iztrebljen ta brezbožni narod, ki je tako
dolgo žalil cesarsko visokost.«26 Bavarski vojvoda Maksimilijan sicer ni
bil pristaš tako nasilnih sredstev, pa tudi narave je bil dosti bolj
umirjene kot španski grof ali dinamični pustolovec iste narodnosti,
toda hudournik maščevalnega opoja z zmago nad Čehi je začel tudi
tega treznega moža odnašati s sabo. Ferdinandu je pisal: »Vsemogočni
Gospod se je naklonjeno ozrl na svojo cerkev, premagal njene sovražnike in
strl njihovo moč. Bil sem prisoten, udeležil sem se tudi boja, toda zmagal je
Bog in njemu gre vsa čast. Ali bi bili torej vredni njegove milosti, če bi pokazali
strahopetno dobro voljo do premaganih?«27
Toda na začetku se je zdelo, da so naleteli treznejši glasovi pri
Ferdinandu vseeno na bolj odprto uho od bojevitih tonov: prve
presoje stanja so kazale v smeri nadaljevanja politike, ki je bila
prekinjena s stanovsko vstajo – privilegije protestantov bo treba
omejiti, radikalne sekte bodo izpulili iz dežel svetováclavske krone,
končni cilj, tj. obnovo katoliške enovitosti dežel in kraljestev pod
habsburškim žezlom, pa je Ferdinand videl uresničen šele v daljni
in nedogledni prihodnosti. Sploh mu je bila politika čakanja v tem
primeru dosti bližja kot metoda neposredne brutalne akcije.
25 Pavel Skála, Historie o těžkých protivenstvích církve české, poglavje XLIV. Navedeno
po: E. Denis, n. d., 28.
26 E. Denis, n. d., 28.
27 E. Denis, n. d., 28.
124
njegovi zvitosti in spretnemu intrigiranju kot pa resničnemu juna-
štvu na bojnem polju. Hiter vzpon po klinih vojaške hierarhije je
mogel v dobršni meri vknjižiti tudi na račun svoje atletske postave,
ki mu je prinesla naklonjenost grofice s Kolovrat. In ta človek je
cesarju svetoval, da naj »da pomoriti vse brez razlike, da ne bi od tega
nevernega krivoverskega naroda ostala živa niti duša«.25 Nekaj podob-
nega je vedel povedati tudi španski poslanec na dunajskem dvoru, ki
je monarhu razlagal, na kak način so upori v Kataloniji in Aragonu
dali španskim katoliškim kraljem možnost utrditi svojo moč. Za
Čehe, ki so bili sedaj premagani in tako v podobni situaciji kot
Katalonci ali Aragonci, je predlagal nič drugega kot genocid: »S
štirideset tisoč možmi dobre španske vojske, ki bi se ji pridružila še lahka
poljska konjenica, bi bil do korenine iztrebljen ta brezbožni narod, ki je tako
dolgo žalil cesarsko visokost.«26 Bavarski vojvoda Maksimilijan sicer ni
bil pristaš tako nasilnih sredstev, pa tudi narave je bil dosti bolj
umirjene kot španski grof ali dinamični pustolovec iste narodnosti,
toda hudournik maščevalnega opoja z zmago nad Čehi je začel tudi
tega treznega moža odnašati s sabo. Ferdinandu je pisal: »Vsemogočni
Gospod se je naklonjeno ozrl na svojo cerkev, premagal njene sovražnike in
strl njihovo moč. Bil sem prisoten, udeležil sem se tudi boja, toda zmagal je
Bog in njemu gre vsa čast. Ali bi bili torej vredni njegove milosti, če bi pokazali
strahopetno dobro voljo do premaganih?«27
Toda na začetku se je zdelo, da so naleteli treznejši glasovi pri
Ferdinandu vseeno na bolj odprto uho od bojevitih tonov: prve
presoje stanja so kazale v smeri nadaljevanja politike, ki je bila
prekinjena s stanovsko vstajo – privilegije protestantov bo treba
omejiti, radikalne sekte bodo izpulili iz dežel svetováclavske krone,
končni cilj, tj. obnovo katoliške enovitosti dežel in kraljestev pod
habsburškim žezlom, pa je Ferdinand videl uresničen šele v daljni
in nedogledni prihodnosti. Sploh mu je bila politika čakanja v tem
primeru dosti bližja kot metoda neposredne brutalne akcije.
25 Pavel Skála, Historie o těžkých protivenstvích církve české, poglavje XLIV. Navedeno
po: E. Denis, n. d., 28.
26 E. Denis, n. d., 28.
27 E. Denis, n. d., 28.
124
