Page 127 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik VII (2011), številka 13-14, ISSN 1408-8363
P. 127
JONATAN VINKLER
Zdi se, da je bil Ferdinand dosti prešibka osebnost, da bi si sam
zamislil plan uničenja zgodovinskega češkega naroda, do česar je v
slabem desetletju med 1620 in 1629 v resnici prišlo, pa tudi, da bi
tako uničenje lahko preprečil. Mož je imel menda dosti prirojene
ljubeznivosti, ki so ji odurne eksekucije, in tako ni imel duševne
fiziognomije apostola. Še zdaleč ni bil podoben protireformatorjem
svete rimske cerkve, ki so ga obdajali – Hrenu, Brennerju in Stobeju v
Notranji Avstriji ali Loheliusu, Carrafi ter grofu Harrachu na Češkem.
Bil pa je submisivna natura, ki ni v ničemer spominjala na neukročeno
vladarsko silo(vitost) kakšnega Filipa II. Zastran Ferdinanda so nam-
reč njegovi učitelji in spovedniki jezuiti (Bogarin, Becan, Lamormain)
ugotovili, da ni iz pravega testa za velikega vladarja, da pa ga je mogoče
vzgojiti v duhovi odvisnosti in poslušnosti. In so tudi ga, tako da si je
mali, rdečelasi, zaliti in nasmejani mož, ki je malo pil, malo govoril in
ravno tako malo tudi mislil, vzel za glavno poslanstvo tostranskega
življenja pripravo na onostranstvo. Da pa bi se obvaroval pred stra-
hovitim presenečenjem, ki bi utegnilo njegovo dušo pričakati, ko bo
Vsevišnji tehtal, kaj je storil (prav) in česa ne, si je vzel k srcu pouk
jezuitov, da je najboljše zdravilo proti temu, če se povsem prepusti
vodstvu svojega spovednika. In pri Ferdinandovi mentalni fizio-
gnomiji se je ta metoda srečala z imenitnim uspehom. Imel je namreč
idealne predispozicije za meniha ali celo za potencialnega svetnika,
kajti njegovi najzgodnejši življenjepisi – npr. Ferdinandi virtutes, ki je
1638. zagledal luč sveta v stolnem mestu habsburške monarhije in je
privrel izpod peresa njegovega spovednika Williama Lamormaina – se
berejo kot hagiografije svetnika pri živem telesu: da se ni menda nikoli
s strastjo ozrl za lepo žensko; vsak jutro takoj po vstajanju dve maši v
lastni kapeli; obeduje s kapucini ali z jezuiti in rad posluša njihova
pobožna berila ter se celo med lovom, ki je poleg glasbe njegova edina
strast, ustavlja, da bi tehtal lastno vest, ter že ob najmanjšem nemiru
le-te hiti k spovednici.
Pošteno želi izvrševati svoje dolžnosti in se sčasoma privadi
vladarskim poslom, toda v resnici ga reč sploh ne zanima prav dosti.
Živi v fatalistični blaženosti: »Gospod,« je rad govoril, »če tvoja slava in
moje odrešenje zahtevata, da bi postal močan, me povzdigni in slavil te bom;
če pa hočeta, da bi ostal pri tem, kot sem, mi pomagaj in te bom prav tako
125
Zdi se, da je bil Ferdinand dosti prešibka osebnost, da bi si sam
zamislil plan uničenja zgodovinskega češkega naroda, do česar je v
slabem desetletju med 1620 in 1629 v resnici prišlo, pa tudi, da bi
tako uničenje lahko preprečil. Mož je imel menda dosti prirojene
ljubeznivosti, ki so ji odurne eksekucije, in tako ni imel duševne
fiziognomije apostola. Še zdaleč ni bil podoben protireformatorjem
svete rimske cerkve, ki so ga obdajali – Hrenu, Brennerju in Stobeju v
Notranji Avstriji ali Loheliusu, Carrafi ter grofu Harrachu na Češkem.
Bil pa je submisivna natura, ki ni v ničemer spominjala na neukročeno
vladarsko silo(vitost) kakšnega Filipa II. Zastran Ferdinanda so nam-
reč njegovi učitelji in spovedniki jezuiti (Bogarin, Becan, Lamormain)
ugotovili, da ni iz pravega testa za velikega vladarja, da pa ga je mogoče
vzgojiti v duhovi odvisnosti in poslušnosti. In so tudi ga, tako da si je
mali, rdečelasi, zaliti in nasmejani mož, ki je malo pil, malo govoril in
ravno tako malo tudi mislil, vzel za glavno poslanstvo tostranskega
življenja pripravo na onostranstvo. Da pa bi se obvaroval pred stra-
hovitim presenečenjem, ki bi utegnilo njegovo dušo pričakati, ko bo
Vsevišnji tehtal, kaj je storil (prav) in česa ne, si je vzel k srcu pouk
jezuitov, da je najboljše zdravilo proti temu, če se povsem prepusti
vodstvu svojega spovednika. In pri Ferdinandovi mentalni fizio-
gnomiji se je ta metoda srečala z imenitnim uspehom. Imel je namreč
idealne predispozicije za meniha ali celo za potencialnega svetnika,
kajti njegovi najzgodnejši življenjepisi – npr. Ferdinandi virtutes, ki je
1638. zagledal luč sveta v stolnem mestu habsburške monarhije in je
privrel izpod peresa njegovega spovednika Williama Lamormaina – se
berejo kot hagiografije svetnika pri živem telesu: da se ni menda nikoli
s strastjo ozrl za lepo žensko; vsak jutro takoj po vstajanju dve maši v
lastni kapeli; obeduje s kapucini ali z jezuiti in rad posluša njihova
pobožna berila ter se celo med lovom, ki je poleg glasbe njegova edina
strast, ustavlja, da bi tehtal lastno vest, ter že ob najmanjšem nemiru
le-te hiti k spovednici.
Pošteno želi izvrševati svoje dolžnosti in se sčasoma privadi
vladarskim poslom, toda v resnici ga reč sploh ne zanima prav dosti.
Živi v fatalistični blaženosti: »Gospod,« je rad govoril, »če tvoja slava in
moje odrešenje zahtevata, da bi postal močan, me povzdigni in slavil te bom;
če pa hočeta, da bi ostal pri tem, kot sem, mi pomagaj in te bom prav tako
125
