Page 128 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik VII (2011), številka 13-14, ISSN 1408-8363
P. 128
[TUDIJSKI VE^ERI
slavil.«28 Zoper krivoverce ne goji nobenega sovraštva: »Bog mi je priča,
da bi želel zavarovati njihovo odrešitev tudi s svojim lastnim življenjem. Če
bi vedel, da bi jih lahko s svojo smrtjo odrešil iz zmote, bi položil svojo glavo
na tnalo in rekel rablju: Odsekaj!«29 Na začetku se ni zavedal dosega
svojih mandatov proti češkim protestantom kakor tudi ne resnič-
nega trpljenja, ki ga je v deželah sv. Václava povzročala od njega najeta
soldateska katoliške Lige, ki je bolj kot na okupacijsko vojsko
spominjala na toplo divjih razbojnikov. Zaradi vstaje protestantskih
stanov pa se je morda čutil tudi odvezanega krivde za njihovo
trpljenje, poleg tega pa je imel po zmagi nad njimi kot vladar nove
dolžnosti – in predstavniki zmagovite ecclesiae militans so se krepko
potrudili, da na te obveze slučajno ne bi pozabil.
Skladno z običajnim postopanjem Rima v podobnih primerih se
je kurija tudi tokrat zadovoljila zgolj z določitvijo generalnega kurza
in programa, uresničitev pa je nato prepustila posvetni oblasti, kar
ji je omogočilo črpati iz nasilja, ki je bilo tako povzročeno. Tako je
tudi Ferdinand svojim uradom zgolj nakazal splošni cilj in naravnal
kompas, nato pa z velike daljave opazoval njegovo doseganje. In
ravno slednje je bilo za Češko kraljestvo usodnejše kot najbolj krvava
okrutnost pri kaznovanju vstajnikov: Ferdinand je namreč dežele
svetováclavske krone prepustil na milost in nemilost v roke pogolt-
nih pustolovcev, ki so se namenili iz velike sreče, da se jim je v mošnjo
zakotalilo zlato jabolko, iztisniti kar največ – zase. Po eksodusu
prebivalstva in po spremembi strukture premoženja ter s tem po-
vezane narodne stratifikacije je moč protireformacijo v deželah
sv. Václava primerjati morda samo s pogromi, ki so posamezne
narode (npr. evropske Jude) doleteli v velikih vojnah »stoletja skraj-
nosti«. In v zvezi s tem početjem se ni mogoče odločiti, kdo nosi
večji del odgovornosti – ali šibki vladar, ki je dal cel narod v roke
rabljem, ali duhovni, ki so z obljubljanjem nebes priklicali na plano
najslabše, kar se je skrivalo v dušah njihovih ovčic, ali tolpa zločincev,
katerih »usluge« so za utrditev univerzalnega primata svoje vero-
izpovedi radi sprejeli in se z njimi onečastili.
Seveda pa je bilo treba poraženo Češko kraljestvo upravljati in
28 William Lamormain, Ferdinandi virtutes, Vindobonae 1638, 31.
29 W. Lamormain, n. d., 7.
126
slavil.«28 Zoper krivoverce ne goji nobenega sovraštva: »Bog mi je priča,
da bi želel zavarovati njihovo odrešitev tudi s svojim lastnim življenjem. Če
bi vedel, da bi jih lahko s svojo smrtjo odrešil iz zmote, bi položil svojo glavo
na tnalo in rekel rablju: Odsekaj!«29 Na začetku se ni zavedal dosega
svojih mandatov proti češkim protestantom kakor tudi ne resnič-
nega trpljenja, ki ga je v deželah sv. Václava povzročala od njega najeta
soldateska katoliške Lige, ki je bolj kot na okupacijsko vojsko
spominjala na toplo divjih razbojnikov. Zaradi vstaje protestantskih
stanov pa se je morda čutil tudi odvezanega krivde za njihovo
trpljenje, poleg tega pa je imel po zmagi nad njimi kot vladar nove
dolžnosti – in predstavniki zmagovite ecclesiae militans so se krepko
potrudili, da na te obveze slučajno ne bi pozabil.
Skladno z običajnim postopanjem Rima v podobnih primerih se
je kurija tudi tokrat zadovoljila zgolj z določitvijo generalnega kurza
in programa, uresničitev pa je nato prepustila posvetni oblasti, kar
ji je omogočilo črpati iz nasilja, ki je bilo tako povzročeno. Tako je
tudi Ferdinand svojim uradom zgolj nakazal splošni cilj in naravnal
kompas, nato pa z velike daljave opazoval njegovo doseganje. In
ravno slednje je bilo za Češko kraljestvo usodnejše kot najbolj krvava
okrutnost pri kaznovanju vstajnikov: Ferdinand je namreč dežele
svetováclavske krone prepustil na milost in nemilost v roke pogolt-
nih pustolovcev, ki so se namenili iz velike sreče, da se jim je v mošnjo
zakotalilo zlato jabolko, iztisniti kar največ – zase. Po eksodusu
prebivalstva in po spremembi strukture premoženja ter s tem po-
vezane narodne stratifikacije je moč protireformacijo v deželah
sv. Václava primerjati morda samo s pogromi, ki so posamezne
narode (npr. evropske Jude) doleteli v velikih vojnah »stoletja skraj-
nosti«. In v zvezi s tem početjem se ni mogoče odločiti, kdo nosi
večji del odgovornosti – ali šibki vladar, ki je dal cel narod v roke
rabljem, ali duhovni, ki so z obljubljanjem nebes priklicali na plano
najslabše, kar se je skrivalo v dušah njihovih ovčic, ali tolpa zločincev,
katerih »usluge« so za utrditev univerzalnega primata svoje vero-
izpovedi radi sprejeli in se z njimi onečastili.
Seveda pa je bilo treba poraženo Češko kraljestvo upravljati in
28 William Lamormain, Ferdinandi virtutes, Vindobonae 1638, 31.
29 W. Lamormain, n. d., 7.
126
