Page 129 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik VII (2011), številka 13-14, ISSN 1408-8363
P. 129
JONATAN VINKLER
»urediti razmere«. In prvi, ki ga je Ferdinand poklical h krmilu, je
bil nemški katoliški vojvoda Maksimilijan Bavarski. To je bila odlična
ideja: vojvoda je bil onstran dvoma katoliško pravoveren in zelo
odprtega duha, poleg tega pa je dobro razumel resnost vseevropskega
spoprijema, ki ga je uvedla bitka pri Beli gori. Svoje (verske) na-
sprotnike je preganjal z vso nepomirljivo in srdito krutostjo fanatika,
ki si želi od nebes bogate odmene za svoje »usluge«, toda cenil je red
in dobro upravo ter je bil odločen nasprotnik nepotrebnih žrtev. S
svojo urejeno in disciplinirano naravo bi utegnil Češko kraljestvo
rešiti strašnih muk, ki so ga doletele, ko bavarski vojvoda ni sprejel
Ferdinandovega povabila. Kajti če bi stopil h krmilu dežel sveto-
václavske krone, bi takoj prišel v oster konflikt z različnimi stran-
kami, ki so se na Dunaju drenjale okoli Ferdinanda in si želele
priboriti čim večji kos češkega plena.
Zato je Maksimilijan Bavarski na to mesto predlagal Karla kneza
Liechtensteina (1569–1627), verskega konvertita, ki je bil podobno
kot ljubljanski škof Tomaž Hren ali znameniti državnik v talarju
svete rimske cerkve Melchior kardinal K(h)lesl vzgojen v pobožni
protestantski družini, h katoliški veroizpovedi pa ga je nagovoril
kardinal Dietrichstein. Liechtenstein je bil po rodu z Moravskega,
kjer verski spopadi niso dosegli tolikšne ostrine kot na Češkem,
poleg tega pa ni bil gojenec katerega jezuitskih kolegijev in v svoji
mentaliteti ni imel tiste nepopustljive nestrpnosti do drugače veru-
jočih. Bil je tudi velik deželni patriot in je predvideval, kakšno
upostošenje bi lahko na Češkem in Moravskem povzročila radikalna
in hitra katoliška restavracija. Zato se je upiral skrajnim ukrepom
proti protestantom. Toda ko je videl, da poskuša zaustaviti deroči
hudournik, ki ga utegne podreti in odnesti s sabo, je voljno prisluh-
nil ukazom in izvršil reči, s katerimi ni niti soglašal niti jih ne bi
svetoval, pri tem pa si je prizadeval, da bi zajel kar največ iz povodnji
zlata, krvi in solz, ki se mu je prelivala pod rokami. Zelo hitro se je
namreč zapletel v razpete mreže tolpe vojnih roparjev, oderuških
verižniških trgovcev in pogoltnih Ferdinandovih uradnikov, ki so se
v prve vrste okupacijske uprave prerinili s kakšnim hrabrim deja-
njem, po sreči ali pa so imeli samo krepko telo kot španski pusto-
lovec don Martin de Huerta.
127
»urediti razmere«. In prvi, ki ga je Ferdinand poklical h krmilu, je
bil nemški katoliški vojvoda Maksimilijan Bavarski. To je bila odlična
ideja: vojvoda je bil onstran dvoma katoliško pravoveren in zelo
odprtega duha, poleg tega pa je dobro razumel resnost vseevropskega
spoprijema, ki ga je uvedla bitka pri Beli gori. Svoje (verske) na-
sprotnike je preganjal z vso nepomirljivo in srdito krutostjo fanatika,
ki si želi od nebes bogate odmene za svoje »usluge«, toda cenil je red
in dobro upravo ter je bil odločen nasprotnik nepotrebnih žrtev. S
svojo urejeno in disciplinirano naravo bi utegnil Češko kraljestvo
rešiti strašnih muk, ki so ga doletele, ko bavarski vojvoda ni sprejel
Ferdinandovega povabila. Kajti če bi stopil h krmilu dežel sveto-
václavske krone, bi takoj prišel v oster konflikt z različnimi stran-
kami, ki so se na Dunaju drenjale okoli Ferdinanda in si želele
priboriti čim večji kos češkega plena.
Zato je Maksimilijan Bavarski na to mesto predlagal Karla kneza
Liechtensteina (1569–1627), verskega konvertita, ki je bil podobno
kot ljubljanski škof Tomaž Hren ali znameniti državnik v talarju
svete rimske cerkve Melchior kardinal K(h)lesl vzgojen v pobožni
protestantski družini, h katoliški veroizpovedi pa ga je nagovoril
kardinal Dietrichstein. Liechtenstein je bil po rodu z Moravskega,
kjer verski spopadi niso dosegli tolikšne ostrine kot na Češkem,
poleg tega pa ni bil gojenec katerega jezuitskih kolegijev in v svoji
mentaliteti ni imel tiste nepopustljive nestrpnosti do drugače veru-
jočih. Bil je tudi velik deželni patriot in je predvideval, kakšno
upostošenje bi lahko na Češkem in Moravskem povzročila radikalna
in hitra katoliška restavracija. Zato se je upiral skrajnim ukrepom
proti protestantom. Toda ko je videl, da poskuša zaustaviti deroči
hudournik, ki ga utegne podreti in odnesti s sabo, je voljno prisluh-
nil ukazom in izvršil reči, s katerimi ni niti soglašal niti jih ne bi
svetoval, pri tem pa si je prizadeval, da bi zajel kar največ iz povodnji
zlata, krvi in solz, ki se mu je prelivala pod rokami. Zelo hitro se je
namreč zapletel v razpete mreže tolpe vojnih roparjev, oderuških
verižniških trgovcev in pogoltnih Ferdinandovih uradnikov, ki so se
v prve vrste okupacijske uprave prerinili s kakšnim hrabrim deja-
njem, po sreči ali pa so imeli samo krepko telo kot španski pusto-
lovec don Martin de Huerta.
127
