Page 131 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik VII (2011), številka 13-14, ISSN 1408-8363
P. 131
JONATAN VINKLER
pomemben steber trdnosti: dobra in trdna (narodna) uprava. Zavla-
dal je namreč vsesplošni kaos: strachovski opat, ki je potoval na
Dunaj, je bil sredi belega dne napaden od roparske tolpe in je komaj
dospel v najbližje mesto; upravitelja Moravske, kardinala Dietrich-
steina so na poti napadli in oropali neapeljski žolnirji, knezu Liech-
tensteinu pa so v sami Pragi njegovo palačo povsem »izpraznili«
vojaki, ki naj bi jo (ob)varovali pred (iz)ropanjem.
Toda slednji se je takrat ukvarjal predvsem s tem, kako bi kazno-
val glave stanovskega upora. Šestega aprila 1621 je namreč dobil
ukaz, naj da zapreti petdeset vodilnih vstajnikov, katerih večina je
lahkomiselno ostala kar v Pragi, ker se je zanašala na obljube, ki jim
jih je dal Maksimilijan Bavarski. Po deželni ustavi bi jih bilo treba
postaviti pred najvišje deželno sodišče, toda v tem primeru je bila
narejena izjema, ki je začela prakso, da so izjeme postale (novo)
pravilo: sklicana je bila posebna komisija, v katero je bilo imenovanih
tudi nekaj tujcev, kar pa je bil prva centralizacijska poteza Habsbur-
žanov. Ti so pri tem vprašanju vede in načelno, toda zato toliko bolj
pomenljivo pustili vnemar določila stare deželne ustave, ki ni dovo-
ljevala, da bi stanovom na deželnem sodišču sodili ljudje, ki niso bili
njihovi sodeželani. Med ustanavljanjem komisije je Liechtenstein
razglasil sodbo nad dvajsetimi osebami, ki so umrle že pred bitko
pri Beli gori: njihova posestva naj se zaplenijo v korist kraljevega
erarja.
S tem pa je tudi sodni komisiji dal precej jasen namig, kaj priča-
kuje od njenih članov. In tudi tožilec Přibík Jeníšek z Újezda je dobil
poduk, naj se nikar preveč ne zadržuje okoli pravniških skrupulov,
temveč naj se kot na dokaze mirno nasloni kar na »splošno znane«
stvari. Tako je komisija najprej obsodila na smrt in izgubo imetja
devetindvajset oseb, ki niso prišle pred sodišče, nato na izgubo
plemiškega imena in časti deset že pokojnih vstajnikov, nazadnje pa
so bili na smrtno kazen obsojeni še glavni kolovodje upora proti
Habsburžanom: sedemnajst direktorjev, ki so bili v ječi v Pragi, in še
petnajst drugih posameznikov, ki so v organiziranju upora igrali
pomembnejšo vlogo. Med obsojenci so bili tudi znameniti učenjaki,
npr. rektor Karlove univerze Jesenius, pa tudi pomembni diplomati,
dvorjani in pisatelji, npr. Kryštof Harant s Polžic, skratka intelek-
129
pomemben steber trdnosti: dobra in trdna (narodna) uprava. Zavla-
dal je namreč vsesplošni kaos: strachovski opat, ki je potoval na
Dunaj, je bil sredi belega dne napaden od roparske tolpe in je komaj
dospel v najbližje mesto; upravitelja Moravske, kardinala Dietrich-
steina so na poti napadli in oropali neapeljski žolnirji, knezu Liech-
tensteinu pa so v sami Pragi njegovo palačo povsem »izpraznili«
vojaki, ki naj bi jo (ob)varovali pred (iz)ropanjem.
Toda slednji se je takrat ukvarjal predvsem s tem, kako bi kazno-
val glave stanovskega upora. Šestega aprila 1621 je namreč dobil
ukaz, naj da zapreti petdeset vodilnih vstajnikov, katerih večina je
lahkomiselno ostala kar v Pragi, ker se je zanašala na obljube, ki jim
jih je dal Maksimilijan Bavarski. Po deželni ustavi bi jih bilo treba
postaviti pred najvišje deželno sodišče, toda v tem primeru je bila
narejena izjema, ki je začela prakso, da so izjeme postale (novo)
pravilo: sklicana je bila posebna komisija, v katero je bilo imenovanih
tudi nekaj tujcev, kar pa je bil prva centralizacijska poteza Habsbur-
žanov. Ti so pri tem vprašanju vede in načelno, toda zato toliko bolj
pomenljivo pustili vnemar določila stare deželne ustave, ki ni dovo-
ljevala, da bi stanovom na deželnem sodišču sodili ljudje, ki niso bili
njihovi sodeželani. Med ustanavljanjem komisije je Liechtenstein
razglasil sodbo nad dvajsetimi osebami, ki so umrle že pred bitko
pri Beli gori: njihova posestva naj se zaplenijo v korist kraljevega
erarja.
S tem pa je tudi sodni komisiji dal precej jasen namig, kaj priča-
kuje od njenih članov. In tudi tožilec Přibík Jeníšek z Újezda je dobil
poduk, naj se nikar preveč ne zadržuje okoli pravniških skrupulov,
temveč naj se kot na dokaze mirno nasloni kar na »splošno znane«
stvari. Tako je komisija najprej obsodila na smrt in izgubo imetja
devetindvajset oseb, ki niso prišle pred sodišče, nato na izgubo
plemiškega imena in časti deset že pokojnih vstajnikov, nazadnje pa
so bili na smrtno kazen obsojeni še glavni kolovodje upora proti
Habsburžanom: sedemnajst direktorjev, ki so bili v ječi v Pragi, in še
petnajst drugih posameznikov, ki so v organiziranju upora igrali
pomembnejšo vlogo. Med obsojenci so bili tudi znameniti učenjaki,
npr. rektor Karlove univerze Jesenius, pa tudi pomembni diplomati,
dvorjani in pisatelji, npr. Kryštof Harant s Polžic, skratka intelek-
129
