Page 132 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik VII (2011), številka 13-14, ISSN 1408-8363
P. 132
[TUDIJSKI VE^ERI
tualni cvet sekularnega dela češkega nekatoliškega prebivalstva, z
njihovo usmrtitvijo pa je na simbolni ravni legel v grob tudi zgo-
dovinski češki narod. Kajti tisto, kar je starih zgodovinskih identitet
in identifikacij še ostalo, je bilo vezano na ljudi, ki so bili v naslednjih
letih pognani daleč za meje dežel svetováclavske krone, predvsem na
češkobratske in protestantske učenjake in duhovnike – na Jana
Amosa Komenskega, Pavla Skálo, Pavla Stránskega …
Toda v zvezi z zapisanim je treba poudariti tudi naslednje. S
koncem političnega češkega naroda po Beli gori se ne pretrga konti-
nuiteta v češki jezikovni in slovstveni kulturi, kajti podobno kot
slovenski protestanti zapustijo Dalmatinovo biblijo, tako tudi češki
nekatoliki dajo v zakup prihajajočim stoletjem Kralicko biblijo. To je
knjiga, s katero so češki bratje33 trajno zaznamovali razvoj češkega
slovstva, literature in kulture. Je tudi najlepši dokaz duhovne moči
članov te veroizpovedi kakor tudi največja kulturna dediščina, ki so
jo ti zapustili češkemu narodu.34 Kralicka biblija je prvi češki prevod
biblije iz izvirnih jezikov. Vsi dotedanji celoviti prevodi v češčino, ki
33 Z imenom češki bratje (Čeští bratrí, imenovani tudi Jednota bratrská in Jednota
českých bratrí) se označuje verska skupnost, ki je nastala v 2. polovici 15. stoletja
kot odgovor na slabo stanje in zavržena dejanja v rimski ter utrakvistični cerkvi
na Češkem. Češki bratje so bili znani po svojem doslednem držanju preproste,
vendar stroge biblične moralke (v čemer so se precej razlikovali od drugih
sočasnih cerkva). Najznamenitejši češki brat plemiškega stanu je bil Peter Vok z
Rožemberka, med njihovimi škofi pa sta najbolj izstopala Jan Blahoslav in Jan
Amos Komenský, ki je bil hkrati tudi zadnji češki češkobratski škof. Temeljno
informacijo o čeških bratih za slovenskega bralca še vedno prinaša Jaroslav Bidlo,
Jednota bratrská, v: Ottuv slovník naucný XIII, 159–173.
34 Ime je dobila po naselju Kralice na Moravskem, ki je prvič omenjeno l. 1255,
kot mesto pa l. 1303. V tem mestu je imela Jednota českobratrská eno svojih
najboljših tiskarn, ki je s svojimi tiski veljala za zgled domače in tuje tipografsko-
tiskarske umetelnosti. Tiskarna se je najprej nahaja v Ivančicah, nato pa je bila
preseljena v Kralice, kjer je ob radodarni podpori gospodov z Žerotína ostala do
dokončnega zatrtja čeških bratov na Češkem in Moravskem. Med vzor(č)ne tiske
iz tiskarne v Kralicah sodijo: Mala biblija, samo tekst (1596); Psalter (1579, 1581,
1583); Streycovi Psalmi (1587, 1590); Kapitova Postilla (1586); kancional (1581,
1594), predvsem pa Šestdelna ali Kralicka biblija (1579-93), ki je najslavnejše delo
krališke tiskarne in ki še bolj kot drugi krališki tiski izstopa s svojo lepo
tipografijo (kar kaže na visoko razvito obrtno spretnost izdelave črk) in z
dvobravnim okrasjem.
130
tualni cvet sekularnega dela češkega nekatoliškega prebivalstva, z
njihovo usmrtitvijo pa je na simbolni ravni legel v grob tudi zgo-
dovinski češki narod. Kajti tisto, kar je starih zgodovinskih identitet
in identifikacij še ostalo, je bilo vezano na ljudi, ki so bili v naslednjih
letih pognani daleč za meje dežel svetováclavske krone, predvsem na
češkobratske in protestantske učenjake in duhovnike – na Jana
Amosa Komenskega, Pavla Skálo, Pavla Stránskega …
Toda v zvezi z zapisanim je treba poudariti tudi naslednje. S
koncem političnega češkega naroda po Beli gori se ne pretrga konti-
nuiteta v češki jezikovni in slovstveni kulturi, kajti podobno kot
slovenski protestanti zapustijo Dalmatinovo biblijo, tako tudi češki
nekatoliki dajo v zakup prihajajočim stoletjem Kralicko biblijo. To je
knjiga, s katero so češki bratje33 trajno zaznamovali razvoj češkega
slovstva, literature in kulture. Je tudi najlepši dokaz duhovne moči
članov te veroizpovedi kakor tudi največja kulturna dediščina, ki so
jo ti zapustili češkemu narodu.34 Kralicka biblija je prvi češki prevod
biblije iz izvirnih jezikov. Vsi dotedanji celoviti prevodi v češčino, ki
33 Z imenom češki bratje (Čeští bratrí, imenovani tudi Jednota bratrská in Jednota
českých bratrí) se označuje verska skupnost, ki je nastala v 2. polovici 15. stoletja
kot odgovor na slabo stanje in zavržena dejanja v rimski ter utrakvistični cerkvi
na Češkem. Češki bratje so bili znani po svojem doslednem držanju preproste,
vendar stroge biblične moralke (v čemer so se precej razlikovali od drugih
sočasnih cerkva). Najznamenitejši češki brat plemiškega stanu je bil Peter Vok z
Rožemberka, med njihovimi škofi pa sta najbolj izstopala Jan Blahoslav in Jan
Amos Komenský, ki je bil hkrati tudi zadnji češki češkobratski škof. Temeljno
informacijo o čeških bratih za slovenskega bralca še vedno prinaša Jaroslav Bidlo,
Jednota bratrská, v: Ottuv slovník naucný XIII, 159–173.
34 Ime je dobila po naselju Kralice na Moravskem, ki je prvič omenjeno l. 1255,
kot mesto pa l. 1303. V tem mestu je imela Jednota českobratrská eno svojih
najboljših tiskarn, ki je s svojimi tiski veljala za zgled domače in tuje tipografsko-
tiskarske umetelnosti. Tiskarna se je najprej nahaja v Ivančicah, nato pa je bila
preseljena v Kralice, kjer je ob radodarni podpori gospodov z Žerotína ostala do
dokončnega zatrtja čeških bratov na Češkem in Moravskem. Med vzor(č)ne tiske
iz tiskarne v Kralicah sodijo: Mala biblija, samo tekst (1596); Psalter (1579, 1581,
1583); Streycovi Psalmi (1587, 1590); Kapitova Postilla (1586); kancional (1581,
1594), predvsem pa Šestdelna ali Kralicka biblija (1579-93), ki je najslavnejše delo
krališke tiskarne in ki še bolj kot drugi krališki tiski izstopa s svojo lepo
tipografijo (kar kaže na visoko razvito obrtno spretnost izdelave črk) in z
dvobravnim okrasjem.
130
