Page 133 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik VII (2011), številka 13-14, ISSN 1408-8363
P. 133
JONATAN VINKLER
se začenjajo že v 13. stoletju, so bili izdelani na podlagi Vulgate. Ti
starejši prevodi so samo izjemoma upoštevali grško (Beneš Optát)
ali hebrejsko (Jan Vartovský z Varty) predlogo. Takšni prevodi za
namene Jednote, ki je Biblijo razumela kot »Božji zakon« in ki ji je
Sveto pismo pomenilo vir vere in življenja, vsekakor niso mogli biti
zadostni. Zato je Jednota s številnimi in vztrajnimi prošnjami primo-
rala svojega najzmožnejšega člana, Jana Blahoslava (1523–1571), da
je prevedel Novi testament.35 Ta odlični prevod je nato Jednoto pri-
pravil do tega, da je po Blahoslavovi smrti organizirala prevajanje
Starega testamenta iz izvirnih jezikov. Izmed njenih članov so bili
izbrani najboljši od najzmožnejših: Ondřej Štefan, Jan Eneas, Izaiaš
Cibulka, Jan Kapita, Jan Effreim, Pavel Jessen, Jiří Strejc in dva
poznavalca hebrejščine, sirijščine in kaldejščine: M. Mikuláš Albrecht
s Kaménka in Lukáš Helič (ki je bil iz židovske družine). Možje so se
pri delu ozirali na Grammatiko česko (1571) J. Blahoslava, podviga pa
so se lotili z zanosom in z vedenjem o velikem pomenu svojega
početja. Preučili so več tiskanih in rokopisnih čeških ter tujejezičnih
biblij, predvsem pa so upoštevali hebrejski tekst, njegovo kaldejsko
razlago, parafrazo v sirijščini in grško Septuaginto. Že l. 1579 je tako
izšel prvi del prevoda (z dvojnim predgovorom – za duhovnike in
druge bralce), leto kasneje II. del, l. 1581 III. del, l. 1587 IV. del,
l. 1588 V. del in l. 1593 VI. del. (od tod tudi poimenovanje šest-
delna biblija), ki je bil reprint Blahoslavovega Novega testamenta.36
Največja skrb je bila posvečena vsebini: prevod, ki je bil dosleden
glede na izvirno besedilo, toda kljub temu tekoč, je bil v svojem času
35 Za to nalogo se je kar najtemeljiteje pripravil: kritično je preučil novejša in starejša
češka, latinska in grška besedila in tudi novi Lutrov prevod (1522–1534). Tako
je z »veliko truda v pretežnem delu svojega življenja« ustvaril prevod Novega
testamenta, ki ga po kvaliteti ni dosegal noben drug sočasni prevod. To delo je
prvič izšlo l. 1564 (s številnimi komentarji, razlagami in konkordancami), drugič,
l. 1568 (s številnimi filološkimi in kritičnimi komentarji), pa v tipografsko
odlični podobi, ki je primerljiva s kasnejšo Kralicko biblijo.
36 Pretežni del prevajalskega podjetja in ves tisk sta bila opravljena v Kralicah, kjer
so prevajalci uživali radodarno gostoljubje Karla z Žerotína st. Kralicka biblija je
kot tiskarsko delo Zaharije Solína primerljiva s slavnimi umetniškimi deli
nizozemskih tiskarjev. Izjemna je bila tudi zunanja izdelava, še posebno pri
pergamentnih izvodih, ki so bili bogato okrašeni s srebrom.
131
se začenjajo že v 13. stoletju, so bili izdelani na podlagi Vulgate. Ti
starejši prevodi so samo izjemoma upoštevali grško (Beneš Optát)
ali hebrejsko (Jan Vartovský z Varty) predlogo. Takšni prevodi za
namene Jednote, ki je Biblijo razumela kot »Božji zakon« in ki ji je
Sveto pismo pomenilo vir vere in življenja, vsekakor niso mogli biti
zadostni. Zato je Jednota s številnimi in vztrajnimi prošnjami primo-
rala svojega najzmožnejšega člana, Jana Blahoslava (1523–1571), da
je prevedel Novi testament.35 Ta odlični prevod je nato Jednoto pri-
pravil do tega, da je po Blahoslavovi smrti organizirala prevajanje
Starega testamenta iz izvirnih jezikov. Izmed njenih članov so bili
izbrani najboljši od najzmožnejših: Ondřej Štefan, Jan Eneas, Izaiaš
Cibulka, Jan Kapita, Jan Effreim, Pavel Jessen, Jiří Strejc in dva
poznavalca hebrejščine, sirijščine in kaldejščine: M. Mikuláš Albrecht
s Kaménka in Lukáš Helič (ki je bil iz židovske družine). Možje so se
pri delu ozirali na Grammatiko česko (1571) J. Blahoslava, podviga pa
so se lotili z zanosom in z vedenjem o velikem pomenu svojega
početja. Preučili so več tiskanih in rokopisnih čeških ter tujejezičnih
biblij, predvsem pa so upoštevali hebrejski tekst, njegovo kaldejsko
razlago, parafrazo v sirijščini in grško Septuaginto. Že l. 1579 je tako
izšel prvi del prevoda (z dvojnim predgovorom – za duhovnike in
druge bralce), leto kasneje II. del, l. 1581 III. del, l. 1587 IV. del,
l. 1588 V. del in l. 1593 VI. del. (od tod tudi poimenovanje šest-
delna biblija), ki je bil reprint Blahoslavovega Novega testamenta.36
Največja skrb je bila posvečena vsebini: prevod, ki je bil dosleden
glede na izvirno besedilo, toda kljub temu tekoč, je bil v svojem času
35 Za to nalogo se je kar najtemeljiteje pripravil: kritično je preučil novejša in starejša
češka, latinska in grška besedila in tudi novi Lutrov prevod (1522–1534). Tako
je z »veliko truda v pretežnem delu svojega življenja« ustvaril prevod Novega
testamenta, ki ga po kvaliteti ni dosegal noben drug sočasni prevod. To delo je
prvič izšlo l. 1564 (s številnimi komentarji, razlagami in konkordancami), drugič,
l. 1568 (s številnimi filološkimi in kritičnimi komentarji), pa v tipografsko
odlični podobi, ki je primerljiva s kasnejšo Kralicko biblijo.
36 Pretežni del prevajalskega podjetja in ves tisk sta bila opravljena v Kralicah, kjer
so prevajalci uživali radodarno gostoljubje Karla z Žerotína st. Kralicka biblija je
kot tiskarsko delo Zaharije Solína primerljiva s slavnimi umetniškimi deli
nizozemskih tiskarjev. Izjemna je bila tudi zunanja izdelava, še posebno pri
pergamentnih izvodih, ki so bili bogato okrašeni s srebrom.
131
