Page 134 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik VII (2011), številka 13-14, ISSN 1408-8363
P. 134
[TUDIJSKI VE^ERI
vzor(č)no delo. Zato ne preseneča, kar je v Kšaftu o njem zapisal Jan
Amos Komenský, namreč, da je »malo narodov, ki bi v svojem jeziku
slišali sv. preroke in apostole govoriti tako pristno, izvirno in jasno«.
Pomemben del Kralicke biblije so bili tudi pridejani komentarji in
razlage. V njih se ne kaže samo za svoj čas natančno poznavanje
filologije, arheologije, zgodovine in geografije, temveč celotno bitje
in žitje čeških bratov, njihova teologija, dogmatika in moralka,
njihov pogled na svet, pa tudi njihova ljubezen do domačega jezika
in skrb zanj.
Pomen Kralicke biblije je po njenem nastanku rasel znotraj skup-
nosti čeških bratov in tudi zunaj nje. Kakor je razvidno zlasti iz
spisov Komenskega, je za češke brate postala vir jezikovne norme in
stilogena predloga, vsesplošno pa je postala vir, kjer so se vzorovale
večinoma vse kasnejše izdaje Svetega pisma v češkem jeziku do srede
19. stoletja, s takšnim kulturnim vplivom pa je pomen znamenitega
prevoda za češko literaturo in kulturo povsem analogen pomenu
Dalmatinove biblije za slovensko slovstvo in kulturo.37
Kaj je Kralicka biblija pomenila češkim preporoditeljem v 19. sto-
letju, je razvidno iz naslednjih besed Josefa Jungmanna: »Med Čehi
ni najbrž nikogar, ki naše stare literature ne bi imel za glavno šolo češkega
knjižnega jezika. Pod tem seveda ne razumem celega njenega razvoja, od
prvih, nam poznanih začetkov do 18. stoletja, temveč predvsem spisje 16.
stoletja, v njem zlasti Kralicko biblijo, ki je neprecenljiv zaklad našega naroda
in ki more veljati za vir in merilo knjižnega jezika na Češkem, Moravskem
37 Hallska (1722, 1745, 1766), Bratislavska (1787) in Berlinska (1807) biblija ter
Kleychov (1730), Hallski (1722, 1744), Lužiški (1730), Berlinski (1752) in Bratislavski
(1775) Novi testament neposredno navezujejo na Kralicko biblijo, zunaj skupnosti
čeških bratov pa je s svojim jezikom, pravopisom, prevodom in komentarji
vplivala tudi na katoliške, utrakvistične in celo jezuitske tekste. Podobno kot
slovenski jezuiti, npr. Jernej Basar, poznajo in tudi uporabljajo »heretika«
Dalmatina, tako tudi Matěj Václav Šteyr iz Kralicke bible potegne svoj pomembni
spis Žáček čili Orthographia aneb výborné dobrý způsob, jak se má dobře po česku psáti
neb tisknouti, vytažený z české biblí, která na několik dílů rozdělena byvši, mezi
nekatolickými jest u veliké vážnosti, (Praha, 1668, 1730, 1781). Besedilo Svatováclavske
biblije je bilo popravljano glede na Kralicko biblijo. Celo znamenita Procházkova
biblija (Novi testament, 1786; celo Sveto pismo 1804) je Kralicko biblijo upoštevala v
besedilu in razlagah, ravno tako biblija iz l. 1851, 1857 in 1864.
132
vzor(č)no delo. Zato ne preseneča, kar je v Kšaftu o njem zapisal Jan
Amos Komenský, namreč, da je »malo narodov, ki bi v svojem jeziku
slišali sv. preroke in apostole govoriti tako pristno, izvirno in jasno«.
Pomemben del Kralicke biblije so bili tudi pridejani komentarji in
razlage. V njih se ne kaže samo za svoj čas natančno poznavanje
filologije, arheologije, zgodovine in geografije, temveč celotno bitje
in žitje čeških bratov, njihova teologija, dogmatika in moralka,
njihov pogled na svet, pa tudi njihova ljubezen do domačega jezika
in skrb zanj.
Pomen Kralicke biblije je po njenem nastanku rasel znotraj skup-
nosti čeških bratov in tudi zunaj nje. Kakor je razvidno zlasti iz
spisov Komenskega, je za češke brate postala vir jezikovne norme in
stilogena predloga, vsesplošno pa je postala vir, kjer so se vzorovale
večinoma vse kasnejše izdaje Svetega pisma v češkem jeziku do srede
19. stoletja, s takšnim kulturnim vplivom pa je pomen znamenitega
prevoda za češko literaturo in kulturo povsem analogen pomenu
Dalmatinove biblije za slovensko slovstvo in kulturo.37
Kaj je Kralicka biblija pomenila češkim preporoditeljem v 19. sto-
letju, je razvidno iz naslednjih besed Josefa Jungmanna: »Med Čehi
ni najbrž nikogar, ki naše stare literature ne bi imel za glavno šolo češkega
knjižnega jezika. Pod tem seveda ne razumem celega njenega razvoja, od
prvih, nam poznanih začetkov do 18. stoletja, temveč predvsem spisje 16.
stoletja, v njem zlasti Kralicko biblijo, ki je neprecenljiv zaklad našega naroda
in ki more veljati za vir in merilo knjižnega jezika na Češkem, Moravskem
37 Hallska (1722, 1745, 1766), Bratislavska (1787) in Berlinska (1807) biblija ter
Kleychov (1730), Hallski (1722, 1744), Lužiški (1730), Berlinski (1752) in Bratislavski
(1775) Novi testament neposredno navezujejo na Kralicko biblijo, zunaj skupnosti
čeških bratov pa je s svojim jezikom, pravopisom, prevodom in komentarji
vplivala tudi na katoliške, utrakvistične in celo jezuitske tekste. Podobno kot
slovenski jezuiti, npr. Jernej Basar, poznajo in tudi uporabljajo »heretika«
Dalmatina, tako tudi Matěj Václav Šteyr iz Kralicke bible potegne svoj pomembni
spis Žáček čili Orthographia aneb výborné dobrý způsob, jak se má dobře po česku psáti
neb tisknouti, vytažený z české biblí, která na několik dílů rozdělena byvši, mezi
nekatolickými jest u veliké vážnosti, (Praha, 1668, 1730, 1781). Besedilo Svatováclavske
biblije je bilo popravljano glede na Kralicko biblijo. Celo znamenita Procházkova
biblija (Novi testament, 1786; celo Sveto pismo 1804) je Kralicko biblijo upoštevala v
besedilu in razlagah, ravno tako biblija iz l. 1851, 1857 in 1864.
132
