Page 136 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik VII (2011), številka 13-14, ISSN 1408-8363
P. 136
[TUDIJSKI VE^ERI
prvega nadstropja mestne hiše, pred vsakim obsojencem pa je bilo
prav tako razgrnjeno črno sukno, v katerega so zavili nesrečnikovo
truplo, ko je dotičnega rabelj skrajšal za glavo. Nazadnje tudi vsem
mrtvim upornikom ni bil dopuščen spodoben pokop: glave njihovih
kolovodij so zložili v železne koše, ki so bili izpostavljeni na staro-
městskem stolpu Karlovega mostu čez Vltavo, kjer so posmrtni
ostanki ostali skoraj deset let – do 1631., ko je saška vojska zasedla
Prago in jim omogočila spodoben zadnji počitek v Týnskem chrámu.
Ko so bili tako odstranjeni politični voditelji Čehov, so se restav-
racijske oblasti39 lotile duhovnih vodnikov naroda, njegovih utra-
kvističnih, protestantskih in češkobratskih dušnih pastirjev. In če
so pred Belo goro menili, da bo restavracija katolicizma na Češkem
dolgotrajna, so prihajali zdaj vse bolj na misel, da je mogoče utra-
kvistični verski plevel, zlasti pa zlo seme herezije, ki da ga je med
Čehi zasejala Bestia triumphans Martin Luther, izkoreniniti že v nekaj
letih. In takšne pobude niso zrasle v čeških glavah, kajti med njimi
ni bilo nikogar – niti med najbolj gorečimi katoličani ne40 –, ki bi se
hotel spuščati v to pustolovščino s, kot se je zdelo, precej negotovim
razpletom. Celo sam Jan Lohelius, ki je praški nadškofovski prestol
zasedal v desetletju med 1612 in 1622, je omagal ob misli, da bi bilo
mogoče katoliško restavracijo v čeških deželah kako pospešiti. Ker
je bil med češkim katoliškim klerom eden prvih, ki se je skladno s
smernicami tridentinskega koncila spustil v spopad z drugače veru-
jočimi, je zelo dobro vedel, kje ležijo ovire, da bi se češki narod zopet
vrnil v naročje matere rimske cerkve, in kako velike so: vsa češka
kraljevska mesta razen Budjějovic in Plzna so bila namreč odločno
protestantska, v Pragi pa je bilo katoličanov nič več kot 2000, pa še
ti so bili povečini tujci.41 Poleg tega je stanovski upor, čeprav je bil
39 V deželah sv. Václava je šlo tako za politično kot za versko restavracijo, tj. za
uvedbo popolne podložnosti češke krone habsburški nadoblasti in za ponovno
uveljavitev katoliškega univerzalizma, ki je bil izgubljen po l. 1420.
40 Izjema je bil morda edino kardinal Dietrichstein, ki je bil drugače iskreno in
globoko pobožen človek, toda drugoverce je poleg privrženosti rimski cerkvi
preganjal tudi iz osebne maščevalnosti: med stanovsko vstajo so ga namreč
moravski protestantski direktorji zaprli, prostost pa je dobil šele, ko je plačal
10.000 zlatnikov odkupnine.
41 E. Denis, n. d., 47.
134
prvega nadstropja mestne hiše, pred vsakim obsojencem pa je bilo
prav tako razgrnjeno črno sukno, v katerega so zavili nesrečnikovo
truplo, ko je dotičnega rabelj skrajšal za glavo. Nazadnje tudi vsem
mrtvim upornikom ni bil dopuščen spodoben pokop: glave njihovih
kolovodij so zložili v železne koše, ki so bili izpostavljeni na staro-
městskem stolpu Karlovega mostu čez Vltavo, kjer so posmrtni
ostanki ostali skoraj deset let – do 1631., ko je saška vojska zasedla
Prago in jim omogočila spodoben zadnji počitek v Týnskem chrámu.
Ko so bili tako odstranjeni politični voditelji Čehov, so se restav-
racijske oblasti39 lotile duhovnih vodnikov naroda, njegovih utra-
kvističnih, protestantskih in češkobratskih dušnih pastirjev. In če
so pred Belo goro menili, da bo restavracija katolicizma na Češkem
dolgotrajna, so prihajali zdaj vse bolj na misel, da je mogoče utra-
kvistični verski plevel, zlasti pa zlo seme herezije, ki da ga je med
Čehi zasejala Bestia triumphans Martin Luther, izkoreniniti že v nekaj
letih. In takšne pobude niso zrasle v čeških glavah, kajti med njimi
ni bilo nikogar – niti med najbolj gorečimi katoličani ne40 –, ki bi se
hotel spuščati v to pustolovščino s, kot se je zdelo, precej negotovim
razpletom. Celo sam Jan Lohelius, ki je praški nadškofovski prestol
zasedal v desetletju med 1612 in 1622, je omagal ob misli, da bi bilo
mogoče katoliško restavracijo v čeških deželah kako pospešiti. Ker
je bil med češkim katoliškim klerom eden prvih, ki se je skladno s
smernicami tridentinskega koncila spustil v spopad z drugače veru-
jočimi, je zelo dobro vedel, kje ležijo ovire, da bi se češki narod zopet
vrnil v naročje matere rimske cerkve, in kako velike so: vsa češka
kraljevska mesta razen Budjějovic in Plzna so bila namreč odločno
protestantska, v Pragi pa je bilo katoličanov nič več kot 2000, pa še
ti so bili povečini tujci.41 Poleg tega je stanovski upor, čeprav je bil
39 V deželah sv. Václava je šlo tako za politično kot za versko restavracijo, tj. za
uvedbo popolne podložnosti češke krone habsburški nadoblasti in za ponovno
uveljavitev katoliškega univerzalizma, ki je bil izgubljen po l. 1420.
40 Izjema je bil morda edino kardinal Dietrichstein, ki je bil drugače iskreno in
globoko pobožen človek, toda drugoverce je poleg privrženosti rimski cerkvi
preganjal tudi iz osebne maščevalnosti: med stanovsko vstajo so ga namreč
moravski protestantski direktorji zaprli, prostost pa je dobil šele, ko je plačal
10.000 zlatnikov odkupnine.
41 E. Denis, n. d., 47.
134
