Page 135 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik VII (2011), številka 13-14, ISSN 1408-8363
P. 135
JONATAN VINKLER
in Ogrskem in je za to modremu jezuitu Matěju Šteyerju z vso pravico tudi
veljala.«38
Usmrtitev političnih in kulturnih voditeljev češkega naroda je
zarezala med Čehe in Habsburžane na ravni zgodovinskega spomina
– in tega se sicer da potlačiti, ne pa tudi izkoreniniti – nepremostljivo
in do razpada habsburške monarhije 1918 nepreseženo brezno
sovraštva. Toda najprej je moral razsodbo podpisati vrhovni gospo-
dar nad telesi svojih podložnikov v čeških deželah – Ferdinand II. In
ta se je posvetoval s svojimi običajnimi svetovalci: s spovednikom
jezuitom Becanom, pa tudi s kardinalom Dietrichsteinom, in ta dva
sta cesarja seveda opominjala, naj ga nikar ne bo groza usmrtitve
obsojencev. Ferdinand je na koncu postavil svoje ime pod smrtno
obsodbo za sedemindvajset voditeljev stanovskega upora, nato pa se
je mirne vesti napotil v Mariazell, da bi Materi Božji poklonil zlato
krono. Knezu Liechtensteinu je še dovolil, da sme protestantskim
vstajnikom dopustiti zadnjo dušno uteho s strani utrakvističnih
duhovnikov; kalvincem in češkim bratom je bilo odrečeno tudi to
poslednje zadoščenje.
Tako je v drugi polovici junija 1621 na Týnském, danes Staro-
městském námestí, nasproti stare husitske metropole, Týnskega
chráma, zrasel čuden gledališki oder – morišče, kjer so 21. in 22.
pokončali obsojene na smrt. In čeprav je bilo javno mnenje do
nesrečnikov dotlej strogo, so bili ljudje vendarle zgroženi nad njiho-
vim pričakovanim groznim koncem. V cerkvah so pridigarji navkljub
splošni grozi vernikom priporočali, naj se svojih sonarodnjakov
spomnijo v molitvah, knez Liechtenstein pa se je bal, da bi v Pragi
utegnilo priti celo do nemirov. Zato je dal vse ulice, ko so vodile do
Týnskega trga, tesno zastražiti, mestna vrata so bila zaprta, na
izpostavljena mesta pa so postavili celo topove.
Sama eksekucija je bila zrežirana precej teatralično, kajti celotno
morišče je bilo pregrnjeno s črnim suknom, na oder se je stopalo s
38 Josef Jungmann, O různění českého písemního jazyka, v: Josefa Jungmanna sebrané
drobné spisy veršem a prosou I, Praha 1870, 30–37. Josef Hanuš, Kralice, v: Ottův
slovník naučný XV, 40, 41; prim. z Anton Breznik, Literarna tradicija v Evangelijih
in listih, v: Anton Breznik, Jezikoslovne razprave, Ljubljana 1982, 27–54.
133
in Ogrskem in je za to modremu jezuitu Matěju Šteyerju z vso pravico tudi
veljala.«38
Usmrtitev političnih in kulturnih voditeljev češkega naroda je
zarezala med Čehe in Habsburžane na ravni zgodovinskega spomina
– in tega se sicer da potlačiti, ne pa tudi izkoreniniti – nepremostljivo
in do razpada habsburške monarhije 1918 nepreseženo brezno
sovraštva. Toda najprej je moral razsodbo podpisati vrhovni gospo-
dar nad telesi svojih podložnikov v čeških deželah – Ferdinand II. In
ta se je posvetoval s svojimi običajnimi svetovalci: s spovednikom
jezuitom Becanom, pa tudi s kardinalom Dietrichsteinom, in ta dva
sta cesarja seveda opominjala, naj ga nikar ne bo groza usmrtitve
obsojencev. Ferdinand je na koncu postavil svoje ime pod smrtno
obsodbo za sedemindvajset voditeljev stanovskega upora, nato pa se
je mirne vesti napotil v Mariazell, da bi Materi Božji poklonil zlato
krono. Knezu Liechtensteinu je še dovolil, da sme protestantskim
vstajnikom dopustiti zadnjo dušno uteho s strani utrakvističnih
duhovnikov; kalvincem in češkim bratom je bilo odrečeno tudi to
poslednje zadoščenje.
Tako je v drugi polovici junija 1621 na Týnském, danes Staro-
městském námestí, nasproti stare husitske metropole, Týnskega
chráma, zrasel čuden gledališki oder – morišče, kjer so 21. in 22.
pokončali obsojene na smrt. In čeprav je bilo javno mnenje do
nesrečnikov dotlej strogo, so bili ljudje vendarle zgroženi nad njiho-
vim pričakovanim groznim koncem. V cerkvah so pridigarji navkljub
splošni grozi vernikom priporočali, naj se svojih sonarodnjakov
spomnijo v molitvah, knez Liechtenstein pa se je bal, da bi v Pragi
utegnilo priti celo do nemirov. Zato je dal vse ulice, ko so vodile do
Týnskega trga, tesno zastražiti, mestna vrata so bila zaprta, na
izpostavljena mesta pa so postavili celo topove.
Sama eksekucija je bila zrežirana precej teatralično, kajti celotno
morišče je bilo pregrnjeno s črnim suknom, na oder se je stopalo s
38 Josef Jungmann, O různění českého písemního jazyka, v: Josefa Jungmanna sebrané
drobné spisy veršem a prosou I, Praha 1870, 30–37. Josef Hanuš, Kralice, v: Ottův
slovník naučný XV, 40, 41; prim. z Anton Breznik, Literarna tradicija v Evangelijih
in listih, v: Anton Breznik, Jezikoslovne razprave, Ljubljana 1982, 27–54.
133
