Page 137 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik VII (2011), številka 13-14, ISSN 1408-8363
P. 137
JONATAN VINKLER
sorazmerno kratek, do kraja razdejal že tako hudo načeto cerkveno-
upravno strukturo katoliške cerkve v čeških deželah, ki se je pod
naleti najprej husitske, nato pa češkobratske in protestantske cerkve
krušila že od prvih desetletij 15. stoletja. Samostani so bili ali
požgani ali izropani ali so se praznili, pomanjkanje duhovnikov na
farah pa je bilo tolikšno, da so jih katoličani dajali v roke celo
utrakvistom, s katerimi so se še stoletje in pol nazaj krepko lasali ter
potezali za primat nad češkimi dušami – če so ti le hoteli preklicati
doktrine, ki so bile nasprotne uradnemu katoliškemu nauku, in če
so obljubili imeti svoje žene pri sebi kot kuharice. Seveda pa so na
glavne predstavnike klera pritiskali redovniki, ki so si prizadevali
dobiti nazaj vsaj nekaj svojih pozemskih bogastev izpred stanovske
vstaje. In če ni šlo drugače, so se pritožili, tudi k cesarju; k slednjemu
so pritožbe romale predvsem preko jezuita Becana in nato preko
njegovega naslednika Lamormaina. Tako je mogla rekatolizacija
upornih Čehov na začetku celo na simbolni ravni zabeležiti komaj
kakšno pomembnejše dejanje. Razen »slavnostnega očiščenja« kate-
drale sv. Víta v Pragi, ko so izkopali ostanke pridigarjev in plemstva,
ki ni bilo katoliške vere, in jih nadomestili z relikvijami svetnikov – z
nekaj lasmi Device Marije, z mrtvaškim prtom Jezusa Kristusa, s
kameni, s katerimi so menda pobili sv. Štefana ... Toda to »očiščenje«
je pri češkem prebivalstvu vzbudilo ravno toliko srda, kot ga je nekaj
let prej nezmerno divjanje Abrahama Scultetusa (Schulza), dvornega
pridigarja Friderika Pfalškega, ki je, omejenega duha, kot je bil,
oskrunil starosvetno katedralo (sv. Víta), razbil križe in razmetal
ostanke svetnikov, s čimer je tudi svojega gospodarja spravil ob velik
del ugleda, ki ga je užival v javnosti.42
Protireformacija na Češkem je zaradi pomanjkanja jasne vizije,
kako pristopiti k celi zadevi, predvsem pa zaradi umanjkanja pre-
bojne osebnosti odločne volje bolj ali manj stopicala na mestu, prav
vse pa se je spremenilo s prihodom mogočnega papeškega nuncija
Caraffe na Češko. Škof Carlo Caraffa je bil potomec znamenite
neapeljske družine.43 Pred prihodom v Srednjo Evropo se je izkazal
42 E. Denis, n. d., 52.
43 Družina Caraffa je katoliški cerkvi pred njim dala že mrkega Giovannija Pietra
Caraffo, papeža Pavla IV. (1555–1559), njegovega nečaka, kardinala Carla
135
sorazmerno kratek, do kraja razdejal že tako hudo načeto cerkveno-
upravno strukturo katoliške cerkve v čeških deželah, ki se je pod
naleti najprej husitske, nato pa češkobratske in protestantske cerkve
krušila že od prvih desetletij 15. stoletja. Samostani so bili ali
požgani ali izropani ali so se praznili, pomanjkanje duhovnikov na
farah pa je bilo tolikšno, da so jih katoličani dajali v roke celo
utrakvistom, s katerimi so se še stoletje in pol nazaj krepko lasali ter
potezali za primat nad češkimi dušami – če so ti le hoteli preklicati
doktrine, ki so bile nasprotne uradnemu katoliškemu nauku, in če
so obljubili imeti svoje žene pri sebi kot kuharice. Seveda pa so na
glavne predstavnike klera pritiskali redovniki, ki so si prizadevali
dobiti nazaj vsaj nekaj svojih pozemskih bogastev izpred stanovske
vstaje. In če ni šlo drugače, so se pritožili, tudi k cesarju; k slednjemu
so pritožbe romale predvsem preko jezuita Becana in nato preko
njegovega naslednika Lamormaina. Tako je mogla rekatolizacija
upornih Čehov na začetku celo na simbolni ravni zabeležiti komaj
kakšno pomembnejše dejanje. Razen »slavnostnega očiščenja« kate-
drale sv. Víta v Pragi, ko so izkopali ostanke pridigarjev in plemstva,
ki ni bilo katoliške vere, in jih nadomestili z relikvijami svetnikov – z
nekaj lasmi Device Marije, z mrtvaškim prtom Jezusa Kristusa, s
kameni, s katerimi so menda pobili sv. Štefana ... Toda to »očiščenje«
je pri češkem prebivalstvu vzbudilo ravno toliko srda, kot ga je nekaj
let prej nezmerno divjanje Abrahama Scultetusa (Schulza), dvornega
pridigarja Friderika Pfalškega, ki je, omejenega duha, kot je bil,
oskrunil starosvetno katedralo (sv. Víta), razbil križe in razmetal
ostanke svetnikov, s čimer je tudi svojega gospodarja spravil ob velik
del ugleda, ki ga je užival v javnosti.42
Protireformacija na Češkem je zaradi pomanjkanja jasne vizije,
kako pristopiti k celi zadevi, predvsem pa zaradi umanjkanja pre-
bojne osebnosti odločne volje bolj ali manj stopicala na mestu, prav
vse pa se je spremenilo s prihodom mogočnega papeškega nuncija
Caraffe na Češko. Škof Carlo Caraffa je bil potomec znamenite
neapeljske družine.43 Pred prihodom v Srednjo Evropo se je izkazal
42 E. Denis, n. d., 52.
43 Družina Caraffa je katoliški cerkvi pred njim dala že mrkega Giovannija Pietra
Caraffo, papeža Pavla IV. (1555–1559), njegovega nečaka, kardinala Carla
135
