Page 138 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik VII (2011), številka 13-14, ISSN 1408-8363
P. 138
[TUDIJSKI VE^ERI
kot diplomat, v njegovi mentaliteti pa sta se državnik in vojak po-
dobno kot nekdaj pri Bernardu iz Clairvauxa harmonično preple-
tala z apostolom. Med pogoltnimi posvetnjaki in besnimi pod-
pihovalci najnižjih strasti, ki so v tretjem desetletju 17. stoletja
dodobra napolnili Ferdinandov dvor v mestu ob lepi modri Donavi,
se je zdel Caraffa res nekaj posebnega in izjemnega: kot bleščeča
reminiscenca na čase silovitih renesančnih cerkvenih vladarjev.
Visok, odločen, jasnega razuma in ostre misli. Veliki inkvizitor, ki
ne uničuje iz poželenja, strahopetno ali neodločno, temveč zgolj ad
maioram Dei gloriam. In s hladnim mirom angela pokončevalca. Če
mora broditi po krvi, počne to, ne da bi trenil z očesom in z dvig-
njeno glavo. Tega moža je torej Gregor XV., natančneje, njegov nečak
Ludovico Ludovisi poslal v češke dežele, da bi »uporabil srečni obrat
situacije«. Čas ni primeren za popuščanje: krivoverci da so imeli
peklenski načrt uničiti habsburško vladarsko hišo in potem vdreti v
Italijo, toda Previdnost ni pustila, da bi svoje zle namere tudi ure-
sničili. Zato se ji je potrebno zahvaliti za milost in si prislužiti njeno
trajno naklonjenost, in sicer tako, da se celotna monarhija združi
pod enim vladarjem iste veroizpovedi – katoliške.
Ko je Caraffa prišel na Češko, je bil najprej presenečen nad obsež-
nostjo in zahtevnostjo nove naloge, toda tudi nad Liechtensteinovim
skepticizmom in Loheliusovo mlahavostjo. Kmalu pa je bil zopet v
sedlu: »Ne zdi se mi primerno, da bi mi katoličani po tolikih zmagah ostali v
nižjem položaju kot od usode premagani krivoverci; kajti ti ne strpijo nad
seboj nobenega katoliškega vladarja, niti ne puste nobene katoliške pobož-
nosti.«44 Na Češkem je organiziral delovanje rekatolizacijskih verskih
komisij, ki so po deželah svetováclavske krone ordinirale še z večjo
silovitostjo kot slabi dve desetletji in pol prej Ferdinandove v Notranji
Avstriji, v obrambo odločnega postopanja nuncija Caraffe pa je bilo
občasno izrečeno, da moža ni mogoče gledati postrani in ga soditi
glede na sodobni idearij, ki zagovarja pluralnost predstav s področja
Caraffo, ki se je v evropsko politično zgodovino trajno umestil z makiavelističnim
izrekom Populus vult decipi, decipiatur (Ljudstvo si želi prevare, zato ga varajmo), ter
pred in po njima – od 14. do 19. stoletja – še številne druge pomembne cerkvene
dostojanstvenike.
44 E. Denis, n. d., 51.
136
kot diplomat, v njegovi mentaliteti pa sta se državnik in vojak po-
dobno kot nekdaj pri Bernardu iz Clairvauxa harmonično preple-
tala z apostolom. Med pogoltnimi posvetnjaki in besnimi pod-
pihovalci najnižjih strasti, ki so v tretjem desetletju 17. stoletja
dodobra napolnili Ferdinandov dvor v mestu ob lepi modri Donavi,
se je zdel Caraffa res nekaj posebnega in izjemnega: kot bleščeča
reminiscenca na čase silovitih renesančnih cerkvenih vladarjev.
Visok, odločen, jasnega razuma in ostre misli. Veliki inkvizitor, ki
ne uničuje iz poželenja, strahopetno ali neodločno, temveč zgolj ad
maioram Dei gloriam. In s hladnim mirom angela pokončevalca. Če
mora broditi po krvi, počne to, ne da bi trenil z očesom in z dvig-
njeno glavo. Tega moža je torej Gregor XV., natančneje, njegov nečak
Ludovico Ludovisi poslal v češke dežele, da bi »uporabil srečni obrat
situacije«. Čas ni primeren za popuščanje: krivoverci da so imeli
peklenski načrt uničiti habsburško vladarsko hišo in potem vdreti v
Italijo, toda Previdnost ni pustila, da bi svoje zle namere tudi ure-
sničili. Zato se ji je potrebno zahvaliti za milost in si prislužiti njeno
trajno naklonjenost, in sicer tako, da se celotna monarhija združi
pod enim vladarjem iste veroizpovedi – katoliške.
Ko je Caraffa prišel na Češko, je bil najprej presenečen nad obsež-
nostjo in zahtevnostjo nove naloge, toda tudi nad Liechtensteinovim
skepticizmom in Loheliusovo mlahavostjo. Kmalu pa je bil zopet v
sedlu: »Ne zdi se mi primerno, da bi mi katoličani po tolikih zmagah ostali v
nižjem položaju kot od usode premagani krivoverci; kajti ti ne strpijo nad
seboj nobenega katoliškega vladarja, niti ne puste nobene katoliške pobož-
nosti.«44 Na Češkem je organiziral delovanje rekatolizacijskih verskih
komisij, ki so po deželah svetováclavske krone ordinirale še z večjo
silovitostjo kot slabi dve desetletji in pol prej Ferdinandove v Notranji
Avstriji, v obrambo odločnega postopanja nuncija Caraffe pa je bilo
občasno izrečeno, da moža ni mogoče gledati postrani in ga soditi
glede na sodobni idearij, ki zagovarja pluralnost predstav s področja
Caraffo, ki se je v evropsko politično zgodovino trajno umestil z makiavelističnim
izrekom Populus vult decipi, decipiatur (Ljudstvo si želi prevare, zato ga varajmo), ter
pred in po njima – od 14. do 19. stoletja – še številne druge pomembne cerkvene
dostojanstvenike.
44 E. Denis, n. d., 51.
136
