Page 139 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik VII (2011), številka 13-14, ISSN 1408-8363
P. 139
JONATAN VINKLER
transcendentalnega. Kajti barok da menda ni dopuščal verskih kom-
promisov in da je preteklost napačno misliti znotraj idearija in imagi-
narija, ki je bil v tistem času še neznan.
Čeprav tak premislek načeloma vsekakor drži, pa je treba v zvezi z
uveljavitvijo protireformacije in rekatolizacije v deželah sv. Václava
pomisliti na čisto poseben kulturni milje, ki se je v tem srednje-
evropskem prostoru (iz)oblikoval od husitskih vojn dalje. Od tedaj,
ko se je na Češkem začel odločen in včasih tudi krvav spoprijem med
nasprotujočimi si konfesijami, pa do drugega desetletja 17. stoletja je
preteklo dovolj časa, da so se verske strasti dodobra pomirile in da je
obveljalo prepričanje, kako je na tej čudni poti človeka skozi življenje,
sredi teme in negotovosti, ko se večkrat zaman trudi spoznati svoj
končni cilj in namen, preprosto nemogoče ter tudi nesmiselno pri-
pisovati izključno resnico o tem vprašanju zgolj enemu (samemu)
določnemu verskemu odgovoru. Na Češkem so bili namreč med
množico konfesionalno različno izpovedujočih se ljudi dominantni
tisti glasovi, ki jim ni bil neznan pomen plemenitega izreka rabija iz
Nazareta, katerega je zapustil kot pomemben del svojega duhovnega
testamenta: »V hiši mojega Očeta je veliko bivališča.« (Jn 14, 2.)
Za veliko večino konfesij tega dela Srednje Evrope je bilo v času
pred Belo goro značilno, da so se s spoštovanjem sklanjale pred
vsakim, ki je v ponižnosti in veri povzdigoval svojo misel k Neskonč-
nemu, pa naj je bila formulacija njegovih molitev kakršna koli. V tej
smeri je od sredine 15. stoletja naprej pomembno vlogo opravljala
zlasti Jednota bratrská, ki se je prva izmaknila ozki determinativnosti
dogmatike rimske cerkve in je svoje poslanstvo videla predvsem v
oznanjevanju miru in ljubezni ter v preprostem, toda doslednem
krščanskem življenju, njen vpliv pa je bilo čutiti v vseh stanovih češke
družbe. Katoliška restavracija nastopajočega versko militantnega
baroka je tako s svojo konfesionalno nestrpnostjo in krčevitostjo za
Čehe predstavljala nekaj starega, preživelega, nekaj, česar so se sami
skozi marsikatero muko in težavo v dveh stoletjih zgodnjega novega
veka očistili in kar so že presegli. Bila je namreč ponovno oživljanje
stare srednjeveške zamisli o konfesionalni unitarnosti. Res pa je, da
so bili po začetku stanovske vstaje iz čeških dežel izgnani jezuiti,
toda predvsem zato, ker so šteli stanovi njihovo politično in druž-
137
transcendentalnega. Kajti barok da menda ni dopuščal verskih kom-
promisov in da je preteklost napačno misliti znotraj idearija in imagi-
narija, ki je bil v tistem času še neznan.
Čeprav tak premislek načeloma vsekakor drži, pa je treba v zvezi z
uveljavitvijo protireformacije in rekatolizacije v deželah sv. Václava
pomisliti na čisto poseben kulturni milje, ki se je v tem srednje-
evropskem prostoru (iz)oblikoval od husitskih vojn dalje. Od tedaj,
ko se je na Češkem začel odločen in včasih tudi krvav spoprijem med
nasprotujočimi si konfesijami, pa do drugega desetletja 17. stoletja je
preteklo dovolj časa, da so se verske strasti dodobra pomirile in da je
obveljalo prepričanje, kako je na tej čudni poti človeka skozi življenje,
sredi teme in negotovosti, ko se večkrat zaman trudi spoznati svoj
končni cilj in namen, preprosto nemogoče ter tudi nesmiselno pri-
pisovati izključno resnico o tem vprašanju zgolj enemu (samemu)
določnemu verskemu odgovoru. Na Češkem so bili namreč med
množico konfesionalno različno izpovedujočih se ljudi dominantni
tisti glasovi, ki jim ni bil neznan pomen plemenitega izreka rabija iz
Nazareta, katerega je zapustil kot pomemben del svojega duhovnega
testamenta: »V hiši mojega Očeta je veliko bivališča.« (Jn 14, 2.)
Za veliko večino konfesij tega dela Srednje Evrope je bilo v času
pred Belo goro značilno, da so se s spoštovanjem sklanjale pred
vsakim, ki je v ponižnosti in veri povzdigoval svojo misel k Neskonč-
nemu, pa naj je bila formulacija njegovih molitev kakršna koli. V tej
smeri je od sredine 15. stoletja naprej pomembno vlogo opravljala
zlasti Jednota bratrská, ki se je prva izmaknila ozki determinativnosti
dogmatike rimske cerkve in je svoje poslanstvo videla predvsem v
oznanjevanju miru in ljubezni ter v preprostem, toda doslednem
krščanskem življenju, njen vpliv pa je bilo čutiti v vseh stanovih češke
družbe. Katoliška restavracija nastopajočega versko militantnega
baroka je tako s svojo konfesionalno nestrpnostjo in krčevitostjo za
Čehe predstavljala nekaj starega, preživelega, nekaj, česar so se sami
skozi marsikatero muko in težavo v dveh stoletjih zgodnjega novega
veka očistili in kar so že presegli. Bila je namreč ponovno oživljanje
stare srednjeveške zamisli o konfesionalni unitarnosti. Res pa je, da
so bili po začetku stanovske vstaje iz čeških dežel izgnani jezuiti,
toda predvsem zato, ker so šteli stanovi njihovo politično in druž-
137
