Page 140 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik VII (2011), številka 13-14, ISSN 1408-8363
P. 140
[TUDIJSKI VE^ERI
beno delovanje ter netenje verskega sovraštva kot nevarno za češko
krono. Kajti jezuiti so javno, v pridigah in na misijonih, zlasti pa pri
stikih s politično pomembnimi člani katoliško-prohabsburške strani
češkega plemstva zagovarjali zamisel, da katoličani niso dolžni držati
besede, ki so jo bili dali krivovercu, in to kljub temu, da so v isti sapi
učili, »da je treba trdno držati tisto, kar smo obljubili, in to vedno, ko reč
sama na sebi ni zla in nepoštena«. To pa je bilo za češke nekatoličane
toliko, kot reči, da ni Majestát Rudolfa II. nič drugega kot zgolj in
samo prevara, kupovanje časa ter pretveza za dokončni obračun
katoličanov z drugoverci. In v tem je najbrž srž vsega nezaupanja, ki
je naposled rodilo dovolj napeto mentalno klimo, v kateri so se češki
stanovi odločili, da bo treba z orožjem v roki braniti versko svobodo,
ki so jo uživali do tedaj.
Toda tudi to so počeli brez verskega fanatizma. Stanovi so namreč
po začetku vstaje v svojih uradnih proglasih dali vedeti, da ne
nameravajo delati sile nikomur katoliške vere zaradi le-te, poleg tega
pa so se razglašali celo za prijatelje vseh katoličanov v čeških deželah,
s katerimi da želijo (kot do tedaj) živeti v miru, jih braniti in jim
nikakor ne delati nobenih težav pri njihovem bogoslužju. Friderik
(V.) Pfalški pa je bil po zasedbi češkega prestola še jasnejši: »Pred
Bogom in pred vsem svetom razglašamo, da smo trdno odločeni, da ne bomo
nikogar napadli ali stiskali zaradi njegove vere, niti tistih, ki pripadajo
katoliški veroizpovedi, če se bodo le držali deželnih zakonov in še posebej
Majestáta; zavezujemo se, da bomo ohranili svobodno izvrševanje katoliške
vere.«45 In tako so bili med njegovimi uradniki tudi ne tako redki
katoličani, od katerih pa češki protestantski kralj ni zahteval, da
morajo konvertirati, temveč zgolj to, da se odrečejo vsiljevanju
primata svoje veroizpovedi nad ostalimi. Friderik se je namreč med
svojim kratkotrajnim gospodovanjem nad življenjem in smrtjo
svojih podanikov v čeških deželah v srednjeevropsko zgodovino
zapisal z mislijo, ki ni daleč od sodobnih predstav o versko pluralni
državi, na ravni politične teorije pa zamisli laične države: »Pritrditi je
mogoče, da po pričevanju Svetega pisma in starih doktorjev vesti ni mogoče
ne obvladati, ne zvezati, ne prisiliti in da ima to, takoj ko se prične uporabljati
45 E. Denis, n. d., 53.
138
beno delovanje ter netenje verskega sovraštva kot nevarno za češko
krono. Kajti jezuiti so javno, v pridigah in na misijonih, zlasti pa pri
stikih s politično pomembnimi člani katoliško-prohabsburške strani
češkega plemstva zagovarjali zamisel, da katoličani niso dolžni držati
besede, ki so jo bili dali krivovercu, in to kljub temu, da so v isti sapi
učili, »da je treba trdno držati tisto, kar smo obljubili, in to vedno, ko reč
sama na sebi ni zla in nepoštena«. To pa je bilo za češke nekatoličane
toliko, kot reči, da ni Majestát Rudolfa II. nič drugega kot zgolj in
samo prevara, kupovanje časa ter pretveza za dokončni obračun
katoličanov z drugoverci. In v tem je najbrž srž vsega nezaupanja, ki
je naposled rodilo dovolj napeto mentalno klimo, v kateri so se češki
stanovi odločili, da bo treba z orožjem v roki braniti versko svobodo,
ki so jo uživali do tedaj.
Toda tudi to so počeli brez verskega fanatizma. Stanovi so namreč
po začetku vstaje v svojih uradnih proglasih dali vedeti, da ne
nameravajo delati sile nikomur katoliške vere zaradi le-te, poleg tega
pa so se razglašali celo za prijatelje vseh katoličanov v čeških deželah,
s katerimi da želijo (kot do tedaj) živeti v miru, jih braniti in jim
nikakor ne delati nobenih težav pri njihovem bogoslužju. Friderik
(V.) Pfalški pa je bil po zasedbi češkega prestola še jasnejši: »Pred
Bogom in pred vsem svetom razglašamo, da smo trdno odločeni, da ne bomo
nikogar napadli ali stiskali zaradi njegove vere, niti tistih, ki pripadajo
katoliški veroizpovedi, če se bodo le držali deželnih zakonov in še posebej
Majestáta; zavezujemo se, da bomo ohranili svobodno izvrševanje katoliške
vere.«45 In tako so bili med njegovimi uradniki tudi ne tako redki
katoličani, od katerih pa češki protestantski kralj ni zahteval, da
morajo konvertirati, temveč zgolj to, da se odrečejo vsiljevanju
primata svoje veroizpovedi nad ostalimi. Friderik se je namreč med
svojim kratkotrajnim gospodovanjem nad življenjem in smrtjo
svojih podanikov v čeških deželah v srednjeevropsko zgodovino
zapisal z mislijo, ki ni daleč od sodobnih predstav o versko pluralni
državi, na ravni politične teorije pa zamisli laične države: »Pritrditi je
mogoče, da po pričevanju Svetega pisma in starih doktorjev vesti ni mogoče
ne obvladati, ne zvezati, ne prisiliti in da ima to, takoj ko se prične uporabljati
45 E. Denis, n. d., 53.
138
