Page 141 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik VII (2011), številka 13-14, ISSN 1408-8363
P. 141
JONATAN VINKLER
javni ali zasebni pritisk, usodne posledice in da je v različnih kraljestvih ta
pritisk povzročil prevrate.«46
Jezuiti so proti temu stavili teokratično idejo: krivoverci so hočeš,
nočeš onstran vsega dvoma podvrženi moči cerkve in papeža. In proti
slednjemu so se češki stanovi med vstajo bojevali z dekreti o izgonu
Družbe Jezusove iz čeških dežel, medtem ko so natančno določili,
da naj drugi redovi, ki so vse dotlej mirno prebivali v samostanih,
tudi vnaprej uživajo deželni mir in varnost. Poleg tega je bil izgon
naperjen proti redu, ne proti posameznikom, stanovi pa so poslali
celo vojake, da bi jezuitske kolegije in cerkve branili pred izgredi ter
jih tako obvarovali pred izropanjem.
Toda po Beli gori je bila situacija čisto drugačna kot pred odlo-
čilnim spopadom – in Caraffa je to vedel. Vladarja, ki je pred leti kot
deželni knez nekaj podobnega že izvedel v Notranji Avstriji, ni bilo
treba posebej opominjati, da naj s posvetno (po)močjo pomaga versko
neubogljive Čehe zopet privesti nazaj v naročje matere cerkve, in da je
treba pri tem, če ne gre drugače, uporabiti tudi grobo silo. In o
slednjem je, bolj kot o vsem drugem, na zmagoviti katoliški strani
vladalo harmonično soglasje. »Kakor bi posvetni vladarji nikoli ne dopu-
stili, da bi se prelati vmešavali v upravo njihovih posestev, tako tudi vladarju ni
dovoljeno, da bi po svoji volji in moči karkoli dodajal ali menjal v vprašanjih
vere, kajti slednje pripada edino papežu, zato je vladarjeva dolžnost postaviti
se v službo vere, saj pade odgovornost za zlo, ki bi nastalo spričo njegove
tozadevne nemarnosti ali šibkosti, prav nanj,«47 branijo svojo politično-
versko teorijo nasilne rekatolizacije s pomočjo posvetne oblasti jezuiti,
posamezni bratje med družabniki Jezusovimi pa celo menijo: »Vse pojde
dobro, /…/, če se bo le postopalo po vojaško. O, da bi Bog razvnel naše vladarje.
Nikoli ne bo lepše priložnosti odvzeti Čehom vse privilegije, ki so pogubni veri,
še posebej Majestát, in zopet dobiti nazaj cerkve.«48
46 Franz Christoph Khevenhüller, Annales Ferdinandei Oder Wahrhaffte Beschreibung
Kaysers Ferdinandi Des Andern … Thaten, Bd. 9, Leipzig 1723, 614. Http: http://
www.bibliothek.uni-augsburg.de/dda/ur n/ur n_uba000001-uba000199/uba
000183/ (28. 08. 2011).
47 Franz Christoph Khevenhüller, Annales Ferdinandei IX, 135.
48 Theatrum Europaeum, I, Frankfurt am Main 1662, 43; http://www.bibliothek.uni-
augsburg.de/dda/urn/urn_uba000200-uba000399/uba000236/ (28. 08. 2011).
139
javni ali zasebni pritisk, usodne posledice in da je v različnih kraljestvih ta
pritisk povzročil prevrate.«46
Jezuiti so proti temu stavili teokratično idejo: krivoverci so hočeš,
nočeš onstran vsega dvoma podvrženi moči cerkve in papeža. In proti
slednjemu so se češki stanovi med vstajo bojevali z dekreti o izgonu
Družbe Jezusove iz čeških dežel, medtem ko so natančno določili,
da naj drugi redovi, ki so vse dotlej mirno prebivali v samostanih,
tudi vnaprej uživajo deželni mir in varnost. Poleg tega je bil izgon
naperjen proti redu, ne proti posameznikom, stanovi pa so poslali
celo vojake, da bi jezuitske kolegije in cerkve branili pred izgredi ter
jih tako obvarovali pred izropanjem.
Toda po Beli gori je bila situacija čisto drugačna kot pred odlo-
čilnim spopadom – in Caraffa je to vedel. Vladarja, ki je pred leti kot
deželni knez nekaj podobnega že izvedel v Notranji Avstriji, ni bilo
treba posebej opominjati, da naj s posvetno (po)močjo pomaga versko
neubogljive Čehe zopet privesti nazaj v naročje matere cerkve, in da je
treba pri tem, če ne gre drugače, uporabiti tudi grobo silo. In o
slednjem je, bolj kot o vsem drugem, na zmagoviti katoliški strani
vladalo harmonično soglasje. »Kakor bi posvetni vladarji nikoli ne dopu-
stili, da bi se prelati vmešavali v upravo njihovih posestev, tako tudi vladarju ni
dovoljeno, da bi po svoji volji in moči karkoli dodajal ali menjal v vprašanjih
vere, kajti slednje pripada edino papežu, zato je vladarjeva dolžnost postaviti
se v službo vere, saj pade odgovornost za zlo, ki bi nastalo spričo njegove
tozadevne nemarnosti ali šibkosti, prav nanj,«47 branijo svojo politično-
versko teorijo nasilne rekatolizacije s pomočjo posvetne oblasti jezuiti,
posamezni bratje med družabniki Jezusovimi pa celo menijo: »Vse pojde
dobro, /…/, če se bo le postopalo po vojaško. O, da bi Bog razvnel naše vladarje.
Nikoli ne bo lepše priložnosti odvzeti Čehom vse privilegije, ki so pogubni veri,
še posebej Majestát, in zopet dobiti nazaj cerkve.«48
46 Franz Christoph Khevenhüller, Annales Ferdinandei Oder Wahrhaffte Beschreibung
Kaysers Ferdinandi Des Andern … Thaten, Bd. 9, Leipzig 1723, 614. Http: http://
www.bibliothek.uni-augsburg.de/dda/ur n/ur n_uba000001-uba000199/uba
000183/ (28. 08. 2011).
47 Franz Christoph Khevenhüller, Annales Ferdinandei IX, 135.
48 Theatrum Europaeum, I, Frankfurt am Main 1662, 43; http://www.bibliothek.uni-
augsburg.de/dda/urn/urn_uba000200-uba000399/uba000236/ (28. 08. 2011).
139
