Page 142 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik VII (2011), številka 13-14, ISSN 1408-8363
P. 142
[TUDIJSKI VE^ERI
Ista misel preveva in razvnema tudi papeškega nuncija. Napotki,
ki jih je dobil od rimske Propagande, niso posebej določni, imajo pa
natančno začrtan splošni kurz – Čehe je treba ponovno katolizirati.
In to tako ponosno nekatoliško plemstvo, nič manj odločne meščane
kraljevskih mest in seveda tudi nesvobodnike. Seveda je Caraffa
vedel, da je bila na Češkem tedaj katoliška komajda desetina far,
duhovnike svete rimske cerkve pa so potomci Žižkovih bojevnikov
»zasmehovali kot izmeček človeštva«, toda tudi, da za vsako zadnjo plat
raste šiba, za bolj trmaste duše palica, in če ta ni dovolj, gorjača.
Zato se ni v svojih Spominih prav nič sprenevedal o tem, kolikšno
vlogo je pri rekatolizaciji čeških dežel igralo grobo nasilje: da piše za
razumne ljudi, ki poznajo politično realnost in vedo, da se v naročje
cerkve marsikdo ne bi vrnil brez »potrebne sile«. Kajti mnoge je zgolj
strah gnal, da so se dali »poučevati« katoliškim duhovnikom in da
so sprejeli rimski katolicizem: »Solam vexationem Bohemis posse intel-
lectum praebere eosque in bonam viam dirigere.«49 Jezuiti pa so o učinku
strahu na Čehe modrovali: »Strah, ki ga vzbuja kraljeva moč, pripravlja
pot predanosti in poslušnosti; v naravi se vse počasi dviga k dobremu, najprej
telesnost in nato duh, zato je na začetku vedno strah in trepet ter šele nato
ljubezen do resnice in Boga.«50 In Čehi, ki so po letu 1628, ko Obnovljena
deželna ustava tudi formalnopravno zaključi versko restavracijo in
politično centralizacijo, ostali v deželah sv. Václava in so prestali
omenjene ordalije pritiska ter strahu, so se v naslednjih desetletjih
in stoletjih izkazovali s precej drugačno mentaliteto, kot je ozna-
čevala njihove prednike za časa politične samostojnosti Češkega
kraljestva. Poslej so bili kakor lev, ki so mu Habsburžani in rimska
cerkev izdrli zobe ter populili kremplje.
Kako sta uporaba »potrebne sile« in »poučevanje« potekala na
terenu, pripoveduje v svojim Pamětih Mikuláš Dačický (1555–1626),
meščan Kutne Hore. Po Beli gori se je namreč tudi v tem velikem
rudarskem mestu, kjer so od njega dni kopali srebro, ki je bilo
podlaga češkega groša, začela katoliška restavracija. Toda na začetku
je bila še precej plaha in tiha: katoličani so uvedli procesije, pridigarje
49 Caroli Carafae commentaria de Germania sacra restaurata (1630); navedeno po:
E. Denis, n. d., 53–60.
50 E. Denis, n. d., 55.
140
Ista misel preveva in razvnema tudi papeškega nuncija. Napotki,
ki jih je dobil od rimske Propagande, niso posebej določni, imajo pa
natančno začrtan splošni kurz – Čehe je treba ponovno katolizirati.
In to tako ponosno nekatoliško plemstvo, nič manj odločne meščane
kraljevskih mest in seveda tudi nesvobodnike. Seveda je Caraffa
vedel, da je bila na Češkem tedaj katoliška komajda desetina far,
duhovnike svete rimske cerkve pa so potomci Žižkovih bojevnikov
»zasmehovali kot izmeček človeštva«, toda tudi, da za vsako zadnjo plat
raste šiba, za bolj trmaste duše palica, in če ta ni dovolj, gorjača.
Zato se ni v svojih Spominih prav nič sprenevedal o tem, kolikšno
vlogo je pri rekatolizaciji čeških dežel igralo grobo nasilje: da piše za
razumne ljudi, ki poznajo politično realnost in vedo, da se v naročje
cerkve marsikdo ne bi vrnil brez »potrebne sile«. Kajti mnoge je zgolj
strah gnal, da so se dali »poučevati« katoliškim duhovnikom in da
so sprejeli rimski katolicizem: »Solam vexationem Bohemis posse intel-
lectum praebere eosque in bonam viam dirigere.«49 Jezuiti pa so o učinku
strahu na Čehe modrovali: »Strah, ki ga vzbuja kraljeva moč, pripravlja
pot predanosti in poslušnosti; v naravi se vse počasi dviga k dobremu, najprej
telesnost in nato duh, zato je na začetku vedno strah in trepet ter šele nato
ljubezen do resnice in Boga.«50 In Čehi, ki so po letu 1628, ko Obnovljena
deželna ustava tudi formalnopravno zaključi versko restavracijo in
politično centralizacijo, ostali v deželah sv. Václava in so prestali
omenjene ordalije pritiska ter strahu, so se v naslednjih desetletjih
in stoletjih izkazovali s precej drugačno mentaliteto, kot je ozna-
čevala njihove prednike za časa politične samostojnosti Češkega
kraljestva. Poslej so bili kakor lev, ki so mu Habsburžani in rimska
cerkev izdrli zobe ter populili kremplje.
Kako sta uporaba »potrebne sile« in »poučevanje« potekala na
terenu, pripoveduje v svojim Pamětih Mikuláš Dačický (1555–1626),
meščan Kutne Hore. Po Beli gori se je namreč tudi v tem velikem
rudarskem mestu, kjer so od njega dni kopali srebro, ki je bilo
podlaga češkega groša, začela katoliška restavracija. Toda na začetku
je bila še precej plaha in tiha: katoličani so uvedli procesije, pridigarje
49 Caroli Carafae commentaria de Germania sacra restaurata (1630); navedeno po:
E. Denis, n. d., 53–60.
50 E. Denis, n. d., 55.
140
