Page 143 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik VII (2011), številka 13-14, ISSN 1408-8363
P. 143
JONATAN VINKLER
pa so pozvali, naj se vrnejo k rimskemu obredju. Meščani so ubogali,
toda ne brez ugovarjanja. Ko pa jim je bilo ukazano, da morajo
predikante, ki so še vztrajali pri svoji heretični veroizpovedi, odpu-
stiti, je bilo meščanom dovolj. Niso hoteli poslušati, temveč so se
sklicali na svoje mestne privilegije in se pritožili h kralju – k Ferdi-
nandu, ki je imel s podobnimi pritožbami opravka že v Notranji
Avstriji; vse skupaj je zaleglo toliko, kot če bi dali volku paziti jagnje
ali lisici kokoš. Tedaj pa je vzel stvari v roke Vilém Ilburk z Vřesovic,
najvišji deželni kovničar, ki mu je bila dana v roke uprava Kutne
Hore in je veljal za odločnega človeka. Mož je svojo katoliško vnemo
pokazal že pred stanovsko vstajo, kajti že 1613., leto po nastopu na
položaj najvišjega kovniškega mojstra dežele ob Vltavi, je kutnohor-
skim rudarjem prepovedal slovesno obhajati spomin na husite, ki so
jih kutnohorski meščani 1419. zmetali v rudniške jaške. Med vstajo je
svoj položaj prav tiho zapustil, po Beli gori pa je bil zopet postavljen
na staro mesto. Toda v mestnem gospodarstvu je zaradi njegove
nemarnosti vladal velik finančni nered, to pa v mestu, kjer je bila prva
deželna kovnica, ni pomenilo nič dobrega – bilo je nekaj takega, kot
če bi knjigovodski kaos vladal v državni banki. Zato je imel Ilburk več
kot dovolj razlogov, da v Kutni Hori pokaže svojo katoliško vnemo in
pravovernost ter da »naredi red«. In tako se je hitro lotil mestnega
sveta, katerega je stiskal z grožnjami, da bi le odpustili pridigarje. Toda
četudi so ga poslušali, in sicer tisti ljudje, ki jih je sam zrinil med
mestne svetnike, so opozorili, da se bo zaradi tega ukrepa iz Kutne
Hore izselila velika množica tujih priseljencev nekatoliških vero-
izpovedi, ki so delali v rudniku, slednje pa ne bo minilo brez velike
škode za rudarjenje. Ilburk je na to ravnanje odgovoril tako, da je dal
poklicati bataljon žolnirjev Albrechta Wallensteina, poučevanje nepo-
kornih heretičnih kutnohorskih meščanov pa je poveril v roke duhov-
nika Matouša Appiana (Stoličke) s Pardubic.
Slednji je bil eden izmed najizrazitejših mentalitetnih originalov
tistega časa in kar prototip pustolovskega duhovništva, ki je v kutah
najrazličnejših barv in s tonzurami vseh mogočih oblik iz vseh strani
Evrope pridrlo v premagane češke dežele. Dačický Appiana opisuje
takole: »Matouš Appian je dobil zobe zato, ker je bil sin nekega brambovca
iz Plzna. Na svojih pridigah je prepovedoval, preklinjal, zmerjal, obsojal itd.
141
pa so pozvali, naj se vrnejo k rimskemu obredju. Meščani so ubogali,
toda ne brez ugovarjanja. Ko pa jim je bilo ukazano, da morajo
predikante, ki so še vztrajali pri svoji heretični veroizpovedi, odpu-
stiti, je bilo meščanom dovolj. Niso hoteli poslušati, temveč so se
sklicali na svoje mestne privilegije in se pritožili h kralju – k Ferdi-
nandu, ki je imel s podobnimi pritožbami opravka že v Notranji
Avstriji; vse skupaj je zaleglo toliko, kot če bi dali volku paziti jagnje
ali lisici kokoš. Tedaj pa je vzel stvari v roke Vilém Ilburk z Vřesovic,
najvišji deželni kovničar, ki mu je bila dana v roke uprava Kutne
Hore in je veljal za odločnega človeka. Mož je svojo katoliško vnemo
pokazal že pred stanovsko vstajo, kajti že 1613., leto po nastopu na
položaj najvišjega kovniškega mojstra dežele ob Vltavi, je kutnohor-
skim rudarjem prepovedal slovesno obhajati spomin na husite, ki so
jih kutnohorski meščani 1419. zmetali v rudniške jaške. Med vstajo je
svoj položaj prav tiho zapustil, po Beli gori pa je bil zopet postavljen
na staro mesto. Toda v mestnem gospodarstvu je zaradi njegove
nemarnosti vladal velik finančni nered, to pa v mestu, kjer je bila prva
deželna kovnica, ni pomenilo nič dobrega – bilo je nekaj takega, kot
če bi knjigovodski kaos vladal v državni banki. Zato je imel Ilburk več
kot dovolj razlogov, da v Kutni Hori pokaže svojo katoliško vnemo in
pravovernost ter da »naredi red«. In tako se je hitro lotil mestnega
sveta, katerega je stiskal z grožnjami, da bi le odpustili pridigarje. Toda
četudi so ga poslušali, in sicer tisti ljudje, ki jih je sam zrinil med
mestne svetnike, so opozorili, da se bo zaradi tega ukrepa iz Kutne
Hore izselila velika množica tujih priseljencev nekatoliških vero-
izpovedi, ki so delali v rudniku, slednje pa ne bo minilo brez velike
škode za rudarjenje. Ilburk je na to ravnanje odgovoril tako, da je dal
poklicati bataljon žolnirjev Albrechta Wallensteina, poučevanje nepo-
kornih heretičnih kutnohorskih meščanov pa je poveril v roke duhov-
nika Matouša Appiana (Stoličke) s Pardubic.
Slednji je bil eden izmed najizrazitejših mentalitetnih originalov
tistega časa in kar prototip pustolovskega duhovništva, ki je v kutah
najrazličnejših barv in s tonzurami vseh mogočih oblik iz vseh strani
Evrope pridrlo v premagane češke dežele. Dačický Appiana opisuje
takole: »Matouš Appian je dobil zobe zato, ker je bil sin nekega brambovca
iz Plzna. Na svojih pridigah je prepovedoval, preklinjal, zmerjal, obsojal itd.
141
