Page 144 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik VII (2011), številka 13-14, ISSN 1408-8363
P. 144
[TUDIJSKI VE^ERI
Ob tem pa se je sprehajal v aksamitu kot velik posvetni gospod, se gostil in
zabaval, lakomni in na denar nenasitno požrešni pop, ki je gledal samo to,
kako bo iz koga iztisnil in izmolzel kaj novcev za krst, pogreb, zvonjenje itd.
Tako so namesto pobožnosti izbruhnili splošno pohujšanje, jeza, težave,
prepiri itd. Sploh je imel malokdo v čislih njegove nagrobne pridige, pa tudi
ni bilo imeti česa v čislih.«51 Appian je bil obtožen sumljivih stikov z
damami, ki so prakticirale najstarejšo obrt, bil pa je tudi v preiskavi
zaradi umora, ki da ga je bil naročil. Toda z najvišjim kovničarjem
Ilburkom je živel v popolni harmoniji, in sicer tako tesni, da sta si
moža na neki večerji, ki sta jo krepko močila z darovi boga Bakha,
celo razbijala krožnike drug drugemu na glavah.
Ilburk je torej ob pomoči Appiana ustrahoval kutnohorske mest-
ne prebivalce in jim naznanil, da je želja Njegove cesarske milosti
Ferdinanda II., da naj meščani z ženami hodijo v cerkev na katoliško
mašo in pridigo; kdor bi to pomembno opravilo izpustil, pa za
takšno početje ne bi imel tehtnega razloga, se bo moral pomiriti z
denarno kaznijo. Toda ker so meščani raje dajali prednost plačevanju
globe kot pa maši in pridigi, jim je pomagal k boljšemu razumevanju
situacije še z grožnjo z zaporom, toda: »Njegova Cesarska milost ne želi
nikogar siliti k veroizpovedi pod eno podobo, toda milostljivo želi ukazati,
da bi vi na sv. mašo in oznanilo Božje besede v cerkev hodili. Po pridigi in
bogoslužju se lahko vsakdo vrne domov in ne bo k ničemur drugemu siljen.«
Ker tudi to ni bogve kako pomagalo, je mesto zasedla razdivjana
soldateska, ki je občasno »popadla ljudi obeh spolov in jih iz obleke slačila
ter se pri tem ni obnašala vojaško, temveč pasje«.52 Poleg tega je moralo
mesto plačati prisilno posojilo Njegovi cesarski milosti, zaradi česar
je moralo dati prekovati v denar zlate in srebrne dragocenosti iz
katedrale sv. Barbare, ob tem pa so morali meščani sami iz svoje
mošnje pokriti škodo, ki je zaradi vstaje nastala v rudniku srebra.
Toda ko tudi to ni moglo izpuliti vztrajnega priznavanja kutnohor-
skih knapov sub utraque species, so bili podvrženi še večjemu pritisku:
rudarji in mestni svet so bili 1624. in leto zatem ostro opomnjeni,
da bo tisti, ki se ne bo udeleževal procesij, olajšan za vse svoje imetje.
51 M. Dačický, n. d. II, 242
52 M. Dačický, n. d. II, 244.
142
Ob tem pa se je sprehajal v aksamitu kot velik posvetni gospod, se gostil in
zabaval, lakomni in na denar nenasitno požrešni pop, ki je gledal samo to,
kako bo iz koga iztisnil in izmolzel kaj novcev za krst, pogreb, zvonjenje itd.
Tako so namesto pobožnosti izbruhnili splošno pohujšanje, jeza, težave,
prepiri itd. Sploh je imel malokdo v čislih njegove nagrobne pridige, pa tudi
ni bilo imeti česa v čislih.«51 Appian je bil obtožen sumljivih stikov z
damami, ki so prakticirale najstarejšo obrt, bil pa je tudi v preiskavi
zaradi umora, ki da ga je bil naročil. Toda z najvišjim kovničarjem
Ilburkom je živel v popolni harmoniji, in sicer tako tesni, da sta si
moža na neki večerji, ki sta jo krepko močila z darovi boga Bakha,
celo razbijala krožnike drug drugemu na glavah.
Ilburk je torej ob pomoči Appiana ustrahoval kutnohorske mest-
ne prebivalce in jim naznanil, da je želja Njegove cesarske milosti
Ferdinanda II., da naj meščani z ženami hodijo v cerkev na katoliško
mašo in pridigo; kdor bi to pomembno opravilo izpustil, pa za
takšno početje ne bi imel tehtnega razloga, se bo moral pomiriti z
denarno kaznijo. Toda ker so meščani raje dajali prednost plačevanju
globe kot pa maši in pridigi, jim je pomagal k boljšemu razumevanju
situacije še z grožnjo z zaporom, toda: »Njegova Cesarska milost ne želi
nikogar siliti k veroizpovedi pod eno podobo, toda milostljivo želi ukazati,
da bi vi na sv. mašo in oznanilo Božje besede v cerkev hodili. Po pridigi in
bogoslužju se lahko vsakdo vrne domov in ne bo k ničemur drugemu siljen.«
Ker tudi to ni bogve kako pomagalo, je mesto zasedla razdivjana
soldateska, ki je občasno »popadla ljudi obeh spolov in jih iz obleke slačila
ter se pri tem ni obnašala vojaško, temveč pasje«.52 Poleg tega je moralo
mesto plačati prisilno posojilo Njegovi cesarski milosti, zaradi česar
je moralo dati prekovati v denar zlate in srebrne dragocenosti iz
katedrale sv. Barbare, ob tem pa so morali meščani sami iz svoje
mošnje pokriti škodo, ki je zaradi vstaje nastala v rudniku srebra.
Toda ko tudi to ni moglo izpuliti vztrajnega priznavanja kutnohor-
skih knapov sub utraque species, so bili podvrženi še večjemu pritisku:
rudarji in mestni svet so bili 1624. in leto zatem ostro opomnjeni,
da bo tisti, ki se ne bo udeleževal procesij, olajšan za vse svoje imetje.
51 M. Dačický, n. d. II, 242
52 M. Dačický, n. d. II, 244.
142
