Page 146 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik VII (2011), številka 13-14, ISSN 1408-8363
P. 146
[TUDIJSKI VE^ERI
uveljavljal svojo voljo, naj bodo njegovi podložniki katoliške vero-
izpovedi, ni prestopil vanjo, so ga roke odločnih verskih komisij in
njihovih posvetnih oprod brž porinile v mat položaj: ali v naročje
rimske cerkve ali v tujino, kajti drugače so dotičnega dom napolnili
razdivjani vojaki, tega pa nihče ni zdržal prav dolgo. Stiska čeških
meščanov je bila namreč tako huda, da se je zgodovinski spomin
nanjo še po stoletjih ohranil celo v obliki ustnega slovstva. Tako je
češki pesnik, novelist, libretist in prevajalec Adolf Wenig (1871–1940)
spisal Věnec pražských pověstí, kjer v kratki zgodbi O srebrni ribi pri
Mýslíkovih pripoveduje o veliki nuji praških pobelogorskih meščanov,
ki so se morali izseliti tako hitro, da ni bilo časa niti prodati imetje,
pa je zato gospod Mýslík družinsko srebrnino zdrobil, pretopil v
rimskem loncu v obliki ribe, odlitek pa shranil v steni, kjer ga je novi
hišni lastnik čez nekaj stoletij našel.56
Toda že davno pred Wenigom se je grobo nasilna pobelogorska
doba brez vsake eksistencialne gotovosti, na kateri so nekatoliški
Čehi, stoletje in pol vajeni strpnega verskega sobivanja z drugače
verujočimi, stavili ključni del svojega bitja in nehanja, skozi peresa
protagonistov prelila v nekatere najčistejše temne bisere starejše
češke literature. Izpovedno najsugestivnejše, toda eksistencialno tudi
najbolj bridke ter mračne. Predvsem v znamenito delo Jana Amosa
Komenskega Labyrint světa a lusthaus (ráj) srdce,57 kjer alegorični
popotnik med svojim potovanjem skozi svet ne najde nič, na kar bi
se lahko naslonil.58 Ničesar, kar bi bilo natanko tako in to, kot se
zdi, ter nikogar, ki bi mu bilo moč zaupati. Vse je zgolj in samo videz,
prevara in negotovost, skratka en velik, črn Nič. In edina uteha, ki jo
more slehernik sploh najti, je v Božji milosti, v predajanju le-tej in
Božji volji. O »lučnih svetilnikih« družbe do Komenskega, filozofih,
je znameniti češki filozof, pedagog in pisatelj zapisal takole:
56 Adolf Wenig, O stříbrné rybě u Mýslíků, v: Věnec pražských pověstí, Brno 2002, 11–13.
57 Zasnovano 1623., prvic izdano 1631.
58 Čas po Beli gori je bil za Komenskega zaznamovan s skrivanjem pred verskim
preganjanjem in z odhodom v izgnanstvo. Poleg Labyrintu světa a lusthause srdce
sodijo med njegove spise iz tega obdobja tudi Přemyšlování o dokonalosti křesťanské,
Nedobytedlný hrad jméno Hospodinovo, Truchlivý, Pres boží, O sirobě in teozofski spis
Centrum securitatis (okoli 1625, znan predvsem pod naslovom Hlubina bezpečnosti),
ki se idejno približuje Labyrintu světa. Prim. Josef Pekař, n. d., 161, 162.
144
uveljavljal svojo voljo, naj bodo njegovi podložniki katoliške vero-
izpovedi, ni prestopil vanjo, so ga roke odločnih verskih komisij in
njihovih posvetnih oprod brž porinile v mat položaj: ali v naročje
rimske cerkve ali v tujino, kajti drugače so dotičnega dom napolnili
razdivjani vojaki, tega pa nihče ni zdržal prav dolgo. Stiska čeških
meščanov je bila namreč tako huda, da se je zgodovinski spomin
nanjo še po stoletjih ohranil celo v obliki ustnega slovstva. Tako je
češki pesnik, novelist, libretist in prevajalec Adolf Wenig (1871–1940)
spisal Věnec pražských pověstí, kjer v kratki zgodbi O srebrni ribi pri
Mýslíkovih pripoveduje o veliki nuji praških pobelogorskih meščanov,
ki so se morali izseliti tako hitro, da ni bilo časa niti prodati imetje,
pa je zato gospod Mýslík družinsko srebrnino zdrobil, pretopil v
rimskem loncu v obliki ribe, odlitek pa shranil v steni, kjer ga je novi
hišni lastnik čez nekaj stoletij našel.56
Toda že davno pred Wenigom se je grobo nasilna pobelogorska
doba brez vsake eksistencialne gotovosti, na kateri so nekatoliški
Čehi, stoletje in pol vajeni strpnega verskega sobivanja z drugače
verujočimi, stavili ključni del svojega bitja in nehanja, skozi peresa
protagonistov prelila v nekatere najčistejše temne bisere starejše
češke literature. Izpovedno najsugestivnejše, toda eksistencialno tudi
najbolj bridke ter mračne. Predvsem v znamenito delo Jana Amosa
Komenskega Labyrint světa a lusthaus (ráj) srdce,57 kjer alegorični
popotnik med svojim potovanjem skozi svet ne najde nič, na kar bi
se lahko naslonil.58 Ničesar, kar bi bilo natanko tako in to, kot se
zdi, ter nikogar, ki bi mu bilo moč zaupati. Vse je zgolj in samo videz,
prevara in negotovost, skratka en velik, črn Nič. In edina uteha, ki jo
more slehernik sploh najti, je v Božji milosti, v predajanju le-tej in
Božji volji. O »lučnih svetilnikih« družbe do Komenskega, filozofih,
je znameniti češki filozof, pedagog in pisatelj zapisal takole:
56 Adolf Wenig, O stříbrné rybě u Mýslíků, v: Věnec pražských pověstí, Brno 2002, 11–13.
57 Zasnovano 1623., prvic izdano 1631.
58 Čas po Beli gori je bil za Komenskega zaznamovan s skrivanjem pred verskim
preganjanjem in z odhodom v izgnanstvo. Poleg Labyrintu světa a lusthause srdce
sodijo med njegove spise iz tega obdobja tudi Přemyšlování o dokonalosti křesťanské,
Nedobytedlný hrad jméno Hospodinovo, Truchlivý, Pres boží, O sirobě in teozofski spis
Centrum securitatis (okoli 1625, znan predvsem pod naslovom Hlubina bezpečnosti),
ki se idejno približuje Labyrintu světa. Prim. Josef Pekař, n. d., 161, 162.
144
