Page 147 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik VII (2011), številka 13-14, ISSN 1408-8363
P. 147
JONATAN VINKLER
Popotnik pride med filozofe
In mi pravi vodič: »Skoraj te pripeljem med same filozofe, katerih delo je
iskati načine za popravo človeških napak in kazati, v čem je resnična
modrost.« Odvrnem: »Tukaj se bogdaj gotovo česa naučim.« On odgovori:
»Seveda: kajti to so možje, ki poznajo prav vsake stvari resnico in mimo
katerih vedenja se ne godi nič – ne v nebesih, pa tudi v peklu se ne more nič
skriti pred njihovim poznavanjem; njihovo življenje je pravi odsev vseh
častivrednih lastnosti; oni učijo mesta in cele pokrajine, imajo Boga za
prijatelja, z modrostjo svojo pa segajo k njegovim skrivnostim.« »No, pojdiva,«
sem rekel, »pojdiva mednje, čimprej.« Toda ko me je pripeljal tja in sem
ugledal ono množico starcev ter njihovo čudno početje, sem obstal kot
okamnel. Bion je samo tiho sedel, Anaharsis se je sprehajal, Tales je letal,
Heziod oral, Platon v zrak ven in ven gonil o idejah, Homer pel, Aristotel
razpravljal, Pitagora molčal, Epimenides spal, Arhimed metal zemljo s
tečajev, Solon je pisal zakone, Galen pa recepte, Evklid je meril sobano,
Kleobulos pa se je pečal s prihodnostjo, Pitakus se je bojeval, Bias prosjačil,
Epiktet sužnjeval, Seneka je med tonami zlata sedeč hvalil revščino, Sokrat
je o sebi vsakemu, da nič ne ve pripovedoval, Ksenofon je nasprotno vsakemu
obljubljal, da ga bo vse naučil, Diogenes je pogledoval iz soda in mimoidoče
krepko zmerjal, Timon je vse preklinjal, Demokrit se je temu smejal, Heraklit
pa je zaradi tega jokal, Zenon se je postil, Epikur pa mastil, Anaksarh pa je
na koncu dejal, da to vse skupaj sploh nič ni in da se vse samo tako zdi. Bilo
pa je tudi mnogo filozofkov manjšega formata in vsak je uganjal kaj prav
nenavadnega, pa si vsega nisem zapomnil, niti se mi ne zdi, da bi omenjal.
Ko sem gledal te reči, sem dejal: »In tole so modrijani, luč sveta? Ah, ah, sem
se pa že vse drugačnih reči nadejal. Saj so kot kmetje v krčmi, vsak nekaj tuli
in vsak drugače.« Na to mi je odgovoril moj vodič: »Ti si omejenec, ti teh
skrivnosti sploh ne razumeš.« Ko pa sem slišal, da so to skrivnosti, sem začel
o njih natanko premišljevati in moj vodnik mi jih prične razlagati. Tedaj
pristopi nekdo, ki je tudi nosil oblačila filozofa (imenoval se je Pavel iz Tarza),
in mi zašepeta v uho: »Če kdo misli, da je moder med vami na tem svetu, naj
postane neumen, da postane moder. Kajti modrost tega sveta je neumnost
pri Bogu. Pisano je namreč: ’On zasačuje modre v njih lastni zvijači’; in
zopet: ’Gospod pozna misli modrih, da so prazne.’« Ker se je s to besedo
dobro ujemalo, kar so moje oči videle in ušesa slišala, sem dejal: »Pojdiva
145
Popotnik pride med filozofe
In mi pravi vodič: »Skoraj te pripeljem med same filozofe, katerih delo je
iskati načine za popravo človeških napak in kazati, v čem je resnična
modrost.« Odvrnem: »Tukaj se bogdaj gotovo česa naučim.« On odgovori:
»Seveda: kajti to so možje, ki poznajo prav vsake stvari resnico in mimo
katerih vedenja se ne godi nič – ne v nebesih, pa tudi v peklu se ne more nič
skriti pred njihovim poznavanjem; njihovo življenje je pravi odsev vseh
častivrednih lastnosti; oni učijo mesta in cele pokrajine, imajo Boga za
prijatelja, z modrostjo svojo pa segajo k njegovim skrivnostim.« »No, pojdiva,«
sem rekel, »pojdiva mednje, čimprej.« Toda ko me je pripeljal tja in sem
ugledal ono množico starcev ter njihovo čudno početje, sem obstal kot
okamnel. Bion je samo tiho sedel, Anaharsis se je sprehajal, Tales je letal,
Heziod oral, Platon v zrak ven in ven gonil o idejah, Homer pel, Aristotel
razpravljal, Pitagora molčal, Epimenides spal, Arhimed metal zemljo s
tečajev, Solon je pisal zakone, Galen pa recepte, Evklid je meril sobano,
Kleobulos pa se je pečal s prihodnostjo, Pitakus se je bojeval, Bias prosjačil,
Epiktet sužnjeval, Seneka je med tonami zlata sedeč hvalil revščino, Sokrat
je o sebi vsakemu, da nič ne ve pripovedoval, Ksenofon je nasprotno vsakemu
obljubljal, da ga bo vse naučil, Diogenes je pogledoval iz soda in mimoidoče
krepko zmerjal, Timon je vse preklinjal, Demokrit se je temu smejal, Heraklit
pa je zaradi tega jokal, Zenon se je postil, Epikur pa mastil, Anaksarh pa je
na koncu dejal, da to vse skupaj sploh nič ni in da se vse samo tako zdi. Bilo
pa je tudi mnogo filozofkov manjšega formata in vsak je uganjal kaj prav
nenavadnega, pa si vsega nisem zapomnil, niti se mi ne zdi, da bi omenjal.
Ko sem gledal te reči, sem dejal: »In tole so modrijani, luč sveta? Ah, ah, sem
se pa že vse drugačnih reči nadejal. Saj so kot kmetje v krčmi, vsak nekaj tuli
in vsak drugače.« Na to mi je odgovoril moj vodič: »Ti si omejenec, ti teh
skrivnosti sploh ne razumeš.« Ko pa sem slišal, da so to skrivnosti, sem začel
o njih natanko premišljevati in moj vodnik mi jih prične razlagati. Tedaj
pristopi nekdo, ki je tudi nosil oblačila filozofa (imenoval se je Pavel iz Tarza),
in mi zašepeta v uho: »Če kdo misli, da je moder med vami na tem svetu, naj
postane neumen, da postane moder. Kajti modrost tega sveta je neumnost
pri Bogu. Pisano je namreč: ’On zasačuje modre v njih lastni zvijači’; in
zopet: ’Gospod pozna misli modrih, da so prazne.’« Ker se je s to besedo
dobro ujemalo, kar so moje oči videle in ušesa slišala, sem dejal: »Pojdiva
145
