Page 150 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik VII (2011), številka 13-14, ISSN 1408-8363
P. 150
[TUDIJSKI VE^ERI
zgolj v silovito emocionalno in intelektualno sugestivnem delu
Johannesa Brahmsa, nastalem sicer v povsem drugačnih okoliščinah,
toda na pasaže iz Luthrovega prevoda Svetega pisma – Ein deutsches
Requiem op. 45, zlasti v petem in šestem stavku (Ihr habt nur Trau-
rigkeit in Denn wir haben hie keine bleibende Statt). In kakšna vsepre-
žemajoča žalost je v vseh teh kompozicijah.
Ob pritisku na meščane, kjer je imel Ferdinand precej proste roke,
pa je bilo treba za odločno uveljavitev pobelogorske katoliške restav-
racije v deželah sv. Václava hkrati pokoriti predvsem od svobodnih
meščanov pomembnejši del (političnega) češkega naroda63 – neka-
toliško plemstvo. Slednjega pa ni bilo mogoče ukrotiti brez popol-
nega gospodarskega prevrata, ki je spravil plemstvo ob dedne posesti
in tako ob politično moč. In ta prevrat se je zgodil, ko so bili češki
nekatoliški modrokrvneži podvrženi kot ovnov rog zvitemu planu
razlastitev in konfiskacij. Ko je bil načrt uresničen, je bil zgodovinski
češki narod na kolenih, demontiran. Izbrisna sta bila namreč dva
ključna kulturotvorna stanova – domače plemstvo in meščanstvo –,
ter z njima zvezane identifikacije in identitete. Zato se je treba pred
pogledom v prvo polovico 19. stoletja, ko skozi gibanje češkega
narodnega preporoda zopet nastanejo imanentno češke narodne
identitete, ozreti na konec njihovega zgodovinskega naroda v prvi
polovici 17. stoletja.
Po usmrtitvah 21. junija 1621 je Ferdinand II. knezu Liechten-
steinu sporočil, da nima nobenega namena izvajati dodatnih smrt-
nih kazni, kajti krivcev je preprosto preveč. Se pa dotičnih tudi ne
sme pustiti brez plačila za njihov punt, zato je svojega češkega
eksekutorja povprašal, ali ne bi bilo mogoče vstajnike kaznovati kar
povprek, z javnim patentom. Liechtenstein je temu nasprotoval: bilo
bi namreč proti pravu, poleg tega je svojega gospodarja v cesarskem
stolnem mestu opozoril, da so prebivalci čeških dežel in stanovi že
tako ali tako preveč izmučeni ter razdraženi zaradi velikih kontri-
bucij in stalnega plenjenja nedisciplinirane okupacijske soldateske.
63 Od dveh milijonov prebivalcev, kolikor je v prvih desetletjih 17. stoletja štelo Češko
kraljestvo, je imelo politične pravice okoli 20.000 moških, ki so kot svobodni
meščani in plemstvo predstavljali zgodovinski češki narod. J. Pekař, n. d., 145.
148
zgolj v silovito emocionalno in intelektualno sugestivnem delu
Johannesa Brahmsa, nastalem sicer v povsem drugačnih okoliščinah,
toda na pasaže iz Luthrovega prevoda Svetega pisma – Ein deutsches
Requiem op. 45, zlasti v petem in šestem stavku (Ihr habt nur Trau-
rigkeit in Denn wir haben hie keine bleibende Statt). In kakšna vsepre-
žemajoča žalost je v vseh teh kompozicijah.
Ob pritisku na meščane, kjer je imel Ferdinand precej proste roke,
pa je bilo treba za odločno uveljavitev pobelogorske katoliške restav-
racije v deželah sv. Václava hkrati pokoriti predvsem od svobodnih
meščanov pomembnejši del (političnega) češkega naroda63 – neka-
toliško plemstvo. Slednjega pa ni bilo mogoče ukrotiti brez popol-
nega gospodarskega prevrata, ki je spravil plemstvo ob dedne posesti
in tako ob politično moč. In ta prevrat se je zgodil, ko so bili češki
nekatoliški modrokrvneži podvrženi kot ovnov rog zvitemu planu
razlastitev in konfiskacij. Ko je bil načrt uresničen, je bil zgodovinski
češki narod na kolenih, demontiran. Izbrisna sta bila namreč dva
ključna kulturotvorna stanova – domače plemstvo in meščanstvo –,
ter z njima zvezane identifikacije in identitete. Zato se je treba pred
pogledom v prvo polovico 19. stoletja, ko skozi gibanje češkega
narodnega preporoda zopet nastanejo imanentno češke narodne
identitete, ozreti na konec njihovega zgodovinskega naroda v prvi
polovici 17. stoletja.
Po usmrtitvah 21. junija 1621 je Ferdinand II. knezu Liechten-
steinu sporočil, da nima nobenega namena izvajati dodatnih smrt-
nih kazni, kajti krivcev je preprosto preveč. Se pa dotičnih tudi ne
sme pustiti brez plačila za njihov punt, zato je svojega češkega
eksekutorja povprašal, ali ne bi bilo mogoče vstajnike kaznovati kar
povprek, z javnim patentom. Liechtenstein je temu nasprotoval: bilo
bi namreč proti pravu, poleg tega je svojega gospodarja v cesarskem
stolnem mestu opozoril, da so prebivalci čeških dežel in stanovi že
tako ali tako preveč izmučeni ter razdraženi zaradi velikih kontri-
bucij in stalnega plenjenja nedisciplinirane okupacijske soldateske.
63 Od dveh milijonov prebivalcev, kolikor je v prvih desetletjih 17. stoletja štelo Češko
kraljestvo, je imelo politične pravice okoli 20.000 moških, ki so kot svobodni
meščani in plemstvo predstavljali zgodovinski češki narod. J. Pekař, n. d., 145.
148
