Page 171 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik VII (2011), številka 13-14, ISSN 1408-8363
P. 171
MARKO KER[EVAN
lahko opravičil, ampak ker se človek sam v svoji svobodi ne zmore
opravičiti, ne da bi se zanikal kot svoboden in odgovoren.
Barth je že izrekel odrešujočo formulo/formulacijo: Bog je (o)pra-
vičen, ko/ker opravičuje človeka/grešnika. Božje opravičenje, spreje-
manje človeka, je Božje samoopravičenje. Samo Bog se lahko samo-
opraviči, ko opravičuje človeka, ki se sam ne more opravičiti. Bog
sam, po svoji milosti sprejema človeka, ker človek sam ne zmore do
Boga.
Ta misel je v osnovi že Luthrova (Moltmann, 114), Barth jo le
priostri: »Opravičujoč grešnega človeka, Bog opraviči najprej in v
prvi vrsti samega sebe.« (KD IV/1, 631.). Skratka: »Samoopravičenje
Boga je opravičenje človeka po Bogu. To je odločilni odgovor na
vprašanje teodiceje.« (Ebeling, po Körtner, 39). Barth zato nasproti
citiranemu pogledu Luteranske svetovne zveze iz leta 1963 še naprej
vztraja pri vprašanju milostnega Boga:
»Med najbolj površnimi frazami novega časa je trditev: človek 16.
stoletja je vpraševal po milostnem Bogu, sodobni človek radikalno
vprašuje po Bogu sploh. Kakor da bi obstajal Bog nasploh in kot
tak, kakor da ima vprašanje po Bogu kot takem sploh kak smisel,
kakor da je milost neka Božja lastnost, ki jo lahko damo tudi v
oklepaj, da bi lahko spraševali po Bogu nasploh?« (KD IV/1, 591.)
Zadrege in smer izhoda iz njih bi lahko prikazali tudi takole:
Po eni strani je poudarjanje človekove avtonomije privedlo do
izjemnega povečanja pomena etike, zaradi česar je postajal pomen
pavlovsko-reformacijskega nauka o opravičenju še bolj vprašljiv. Po
drugi strani pa so aporije sodobnega razumevanja avtonomije vodile
nazaj k vprašanju o opravičenju človeka le po milosti in po veri v
Boga, ki opravičuje sebe in človeka. Vprašanje etike je tako specifičen
način aktualnosti vprašanja o opravičenju, oziroma vodi k njemu.
Človekovo spoznanje/priznanje lastne nemoči v svobodnem odlo-
čanju (»nemoči v svobodi«) utira pot tudi novi teodiceji, novemu
vprašanju/razumevanju Božje (ne)moči in Božje svobode. Nemočni,
»trpeči Bog« je cena za Božjo in človekovo svobodo. Bog »prizna«,
da zaradi njega – njegovega stvarstva, vključno z od njega dano
človekovo svobodo – človek ne more, da ne bi grešil, da se ne bi
odvrnil od njega in da zato tudi sam ne more biti suvereno svobodni
169
lahko opravičil, ampak ker se človek sam v svoji svobodi ne zmore
opravičiti, ne da bi se zanikal kot svoboden in odgovoren.
Barth je že izrekel odrešujočo formulo/formulacijo: Bog je (o)pra-
vičen, ko/ker opravičuje človeka/grešnika. Božje opravičenje, spreje-
manje človeka, je Božje samoopravičenje. Samo Bog se lahko samo-
opraviči, ko opravičuje človeka, ki se sam ne more opravičiti. Bog
sam, po svoji milosti sprejema človeka, ker človek sam ne zmore do
Boga.
Ta misel je v osnovi že Luthrova (Moltmann, 114), Barth jo le
priostri: »Opravičujoč grešnega človeka, Bog opraviči najprej in v
prvi vrsti samega sebe.« (KD IV/1, 631.). Skratka: »Samoopravičenje
Boga je opravičenje človeka po Bogu. To je odločilni odgovor na
vprašanje teodiceje.« (Ebeling, po Körtner, 39). Barth zato nasproti
citiranemu pogledu Luteranske svetovne zveze iz leta 1963 še naprej
vztraja pri vprašanju milostnega Boga:
»Med najbolj površnimi frazami novega časa je trditev: človek 16.
stoletja je vpraševal po milostnem Bogu, sodobni človek radikalno
vprašuje po Bogu sploh. Kakor da bi obstajal Bog nasploh in kot
tak, kakor da ima vprašanje po Bogu kot takem sploh kak smisel,
kakor da je milost neka Božja lastnost, ki jo lahko damo tudi v
oklepaj, da bi lahko spraševali po Bogu nasploh?« (KD IV/1, 591.)
Zadrege in smer izhoda iz njih bi lahko prikazali tudi takole:
Po eni strani je poudarjanje človekove avtonomije privedlo do
izjemnega povečanja pomena etike, zaradi česar je postajal pomen
pavlovsko-reformacijskega nauka o opravičenju še bolj vprašljiv. Po
drugi strani pa so aporije sodobnega razumevanja avtonomije vodile
nazaj k vprašanju o opravičenju človeka le po milosti in po veri v
Boga, ki opravičuje sebe in človeka. Vprašanje etike je tako specifičen
način aktualnosti vprašanja o opravičenju, oziroma vodi k njemu.
Človekovo spoznanje/priznanje lastne nemoči v svobodnem odlo-
čanju (»nemoči v svobodi«) utira pot tudi novi teodiceji, novemu
vprašanju/razumevanju Božje (ne)moči in Božje svobode. Nemočni,
»trpeči Bog« je cena za Božjo in človekovo svobodo. Bog »prizna«,
da zaradi njega – njegovega stvarstva, vključno z od njega dano
človekovo svobodo – človek ne more, da ne bi grešil, da se ne bi
odvrnil od njega in da zato tudi sam ne more biti suvereno svobodni
169
