Page 172 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik VII (2011), številka 13-14, ISSN 1408-8363
P. 172
[TUDIJSKI VE^ERI
in milostni Bog, če ni »Bog s človekom« tudi v tej človekovi grešnosti
in brezbožnosti. Bog kakor da se opravičuje za svoje stvarstvo, ko
opraviči, naredi pravičnega človeka. Pri tem pa ne gre pozabiti: Božje
samoopravičenje z opravičenjem človeka predpostavlja človekovo
potrebo po opravičenju, spoznanje in priznanje, da se človek prav
zaradi svoje svobode in odgovornosti ne more do kraja opravičiti
sam.
Pri tem pa je milost lahko le Božja milost: milost opravičenja se
nanaša le na krivdo, ki je človek ne more odpustiti. »Milost prihaja
k človeku od onstran in mora tam tudi ostati, da bi ostala (Božja)
milost.« (W. Mostert, po Körtner, 39). Božja milost opravičenja je
milost »poslednje sodbe«, ki ne odpravlja človeških etičnih sodb in
obsodb, kazni in/ali odpuščanja, ampak (p)ostaja njihova opora ali
celo temelj, prav zato, ker je njihova (neprehodna, neprestopljiva)
meja. Biblijska misel o poslednji sodbi je implikacija krščanske
gotovosti, da pri Bogu tudi glede odpuščanja ni nič nemogoče. Misel
o Bogu, ki je milosten, je nerazdružna od misli o Bogu, ki sodi.
Po H. Arendt je le zmožnost odpuščanja zdravilno sredstvo proti
nepreklicnosti tega, kar se je zgodilo, in le zmožnost obljube/zaveze
je sredstvo proti nepredvidljivosti tega, kar se bo zgodilo (Arendt,
1996, 250). In prav to dvoje je združeno v evangeliju, je tako rekoč
njegova vsebina.
Vse kaže, da v sodobnosti ni več v ospredju podoba o Jezusovem
odkupu človeških grehov z lastnim življenjem in krvjo, torej pou-
darek, da je Jezus s svojo žrtvijo za vse ljudi spet pridobil Božjo
naklonjenost, spravo. Bližji je poudarek, da je Bog z učlovečenjem v
človeku Jezusu dokončno izpričal/udejanjil od vsega začetka dano
obljubo človeku, zavezo, da je/bo Emanuel, Bog z nami; v Jezusu,
križanem in vstalem, je udejanjil, da je z vsakim človekom v vsaki še
tako skrajni situaciji, kakršna je sramotna smrt obsojenca na križu.
Lahko bi nadaljevali omenjeni Tillichov prikaz različnih aktua-
lizacij evangeljskega oznanila odrešenja oziroma različnosti vprašanj,
na katera (naj) evangelij odgovarja. Po Baumanu naj bi bilo za
(post)modernega človeka táko vprašanje strah/stiska izključenosti.
Izolirani posameznik, ki ga postmoderna družba iztrga iz doteda-
njih skupnostnih vezi in trd(n)ih identitet, mora svojo identiteto
170
in milostni Bog, če ni »Bog s človekom« tudi v tej človekovi grešnosti
in brezbožnosti. Bog kakor da se opravičuje za svoje stvarstvo, ko
opraviči, naredi pravičnega človeka. Pri tem pa ne gre pozabiti: Božje
samoopravičenje z opravičenjem človeka predpostavlja človekovo
potrebo po opravičenju, spoznanje in priznanje, da se človek prav
zaradi svoje svobode in odgovornosti ne more do kraja opravičiti
sam.
Pri tem pa je milost lahko le Božja milost: milost opravičenja se
nanaša le na krivdo, ki je človek ne more odpustiti. »Milost prihaja
k človeku od onstran in mora tam tudi ostati, da bi ostala (Božja)
milost.« (W. Mostert, po Körtner, 39). Božja milost opravičenja je
milost »poslednje sodbe«, ki ne odpravlja človeških etičnih sodb in
obsodb, kazni in/ali odpuščanja, ampak (p)ostaja njihova opora ali
celo temelj, prav zato, ker je njihova (neprehodna, neprestopljiva)
meja. Biblijska misel o poslednji sodbi je implikacija krščanske
gotovosti, da pri Bogu tudi glede odpuščanja ni nič nemogoče. Misel
o Bogu, ki je milosten, je nerazdružna od misli o Bogu, ki sodi.
Po H. Arendt je le zmožnost odpuščanja zdravilno sredstvo proti
nepreklicnosti tega, kar se je zgodilo, in le zmožnost obljube/zaveze
je sredstvo proti nepredvidljivosti tega, kar se bo zgodilo (Arendt,
1996, 250). In prav to dvoje je združeno v evangeliju, je tako rekoč
njegova vsebina.
Vse kaže, da v sodobnosti ni več v ospredju podoba o Jezusovem
odkupu človeških grehov z lastnim življenjem in krvjo, torej pou-
darek, da je Jezus s svojo žrtvijo za vse ljudi spet pridobil Božjo
naklonjenost, spravo. Bližji je poudarek, da je Bog z učlovečenjem v
človeku Jezusu dokončno izpričal/udejanjil od vsega začetka dano
obljubo človeku, zavezo, da je/bo Emanuel, Bog z nami; v Jezusu,
križanem in vstalem, je udejanjil, da je z vsakim človekom v vsaki še
tako skrajni situaciji, kakršna je sramotna smrt obsojenca na križu.
Lahko bi nadaljevali omenjeni Tillichov prikaz različnih aktua-
lizacij evangeljskega oznanila odrešenja oziroma različnosti vprašanj,
na katera (naj) evangelij odgovarja. Po Baumanu naj bi bilo za
(post)modernega človeka táko vprašanje strah/stiska izključenosti.
Izolirani posameznik, ki ga postmoderna družba iztrga iz doteda-
njih skupnostnih vezi in trd(n)ih identitet, mora svojo identiteto
170
