Page 173 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik VII (2011), številka 13-14, ISSN 1408-8363
P. 173
MARKO KER[EVAN
stalno oblikovati, jo braniti ali spreminjati – ob stalni nevarnosti,
da pri tem ne uspe, da z njo ostane izključen, nesprejet in nepotrjen
od drugih. Luhmann in na svoj način pred njim že Luckmann, pa
Giddens in Beck7 iz tega izvajajo naraščajočo potrebo in pomen
intimnih odnosov v moderni družbi: iskanje sprejetja in potrditve
posameznika po drugem posamezniku prav v tistem, po čemer je
posameznik (lahko) več kot zajemajo njegove vsakokratne in spre-
menljive družbene identitete (povezane z njegovimi vlogami, porekli,
skupinami, izbranimi identifikacijami). Ranljivost in tveganost
takega iskanja/potrjevanja, nujna prekarnost takih identitet, takih
sprejetosti kličejo po (do)končni sprejetosti in potrditvi. Opravičenje
človeka (grešnega, brezbožnega, dvomečega) po Božji milosti vsebuje
prav tako potrditev, tak Da človeku; pomeni ponudbo/doživetje:
»sprejmi, da si sprejet«, da si potrjen – od Nekoga, ki je večji od tebe
(Tillich, po Zahrnt, 441).
Teološko gledano tak poudarek na Božji zvestobi človeku (kljub
človekovi nezvestobi) ne odpravlja razlage, »da smo bili odkupljeni
in osvobojeni za visoko ceno Božje krvi«, za ceno Božjega trpljenja z
učlovečenjem Sina in trpljenjem Očeta, ki mora od lastnega Sina –
(iz)danega v trpljenje in smrt – slišati (Mr 15,34): »Moj Bog, moj
Bog, zakaj si me zapustil?«
Opravičenje po veri
Da je opravičenje samo po milosti v jedru skupno krščansko, je
bolj ali manj sprejeto in potrjeno tudi z skupno Izjavo o opravičenju
Rimskokatoliške cerkve in Svetovne luteranske zveze iz leta 1999,
vendar pa je bilo, kakor je bilo povedano že spredaj, pri tem izpu-
ščeno »le po veri« (Jüngel, 2001, 159). Kakor da še vedno veljata
ugovor in obsodba, sprejeta na tridentinskem koncilu zoper pro-
7 Primerjaj Luckmannovo delo Nevidna religija, (Ljubljana 1997), posebej 6. in 7.
poglavje, Giddensovo Preobrazbo intimnosti (Ljubljana 2000), posebej 1., 6. in 8.
poglavje, in Beckovo delo Lastni Bog (Ljubljana 2008). Luhmannova razprava
Ljubezen kot strast: h kodificiranju intimnosti, je prevedena v Časopisu za kritiko znanosti
140-141, (1991).
171
stalno oblikovati, jo braniti ali spreminjati – ob stalni nevarnosti,
da pri tem ne uspe, da z njo ostane izključen, nesprejet in nepotrjen
od drugih. Luhmann in na svoj način pred njim že Luckmann, pa
Giddens in Beck7 iz tega izvajajo naraščajočo potrebo in pomen
intimnih odnosov v moderni družbi: iskanje sprejetja in potrditve
posameznika po drugem posamezniku prav v tistem, po čemer je
posameznik (lahko) več kot zajemajo njegove vsakokratne in spre-
menljive družbene identitete (povezane z njegovimi vlogami, porekli,
skupinami, izbranimi identifikacijami). Ranljivost in tveganost
takega iskanja/potrjevanja, nujna prekarnost takih identitet, takih
sprejetosti kličejo po (do)končni sprejetosti in potrditvi. Opravičenje
človeka (grešnega, brezbožnega, dvomečega) po Božji milosti vsebuje
prav tako potrditev, tak Da človeku; pomeni ponudbo/doživetje:
»sprejmi, da si sprejet«, da si potrjen – od Nekoga, ki je večji od tebe
(Tillich, po Zahrnt, 441).
Teološko gledano tak poudarek na Božji zvestobi človeku (kljub
človekovi nezvestobi) ne odpravlja razlage, »da smo bili odkupljeni
in osvobojeni za visoko ceno Božje krvi«, za ceno Božjega trpljenja z
učlovečenjem Sina in trpljenjem Očeta, ki mora od lastnega Sina –
(iz)danega v trpljenje in smrt – slišati (Mr 15,34): »Moj Bog, moj
Bog, zakaj si me zapustil?«
Opravičenje po veri
Da je opravičenje samo po milosti v jedru skupno krščansko, je
bolj ali manj sprejeto in potrjeno tudi z skupno Izjavo o opravičenju
Rimskokatoliške cerkve in Svetovne luteranske zveze iz leta 1999,
vendar pa je bilo, kakor je bilo povedano že spredaj, pri tem izpu-
ščeno »le po veri« (Jüngel, 2001, 159). Kakor da še vedno veljata
ugovor in obsodba, sprejeta na tridentinskem koncilu zoper pro-
7 Primerjaj Luckmannovo delo Nevidna religija, (Ljubljana 1997), posebej 6. in 7.
poglavje, Giddensovo Preobrazbo intimnosti (Ljubljana 2000), posebej 1., 6. in 8.
poglavje, in Beckovo delo Lastni Bog (Ljubljana 2008). Luhmannova razprava
Ljubezen kot strast: h kodificiranju intimnosti, je prevedena v Časopisu za kritiko znanosti
140-141, (1991).
171
