Page 195 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik VII (2011), številka 13-14, ISSN 1408-8363
P. 195
CVETKA HED@ET TÓTH
Eksistencializem kot zelo specifična filozofska usmerjenost,
kateri je Tillich zelo sledil, v primerjavi s prejšnjimi filozofijami le
bolj izrazito poudarja povsem konkretno bivanjsko razsežnost člove-
kovega odnosa do vsega, kar človek spoznava. Kolikor bolj stopa v
ospredje eksistencialna naravnanost kake filozofije, »toliko bolj se
približuje teologiji in s tem religiji«.45 Tudi za religijo velja, da kolikor
več filozofskih elementov privzema v svoje razmišljanje, toliko bolj
postaja teološka in filozofska. In kolikor bolj je teologija radikalna
v svojem postavljanju vprašanj, toliko bolj se religija približuje
filozofiji. Kolikor več preroške vsebine vsebuje filozofija, toliko bolj
postaja podobna religiji. Kakor da bi s temi stališči Tillich posredno
opisoval, kako je Marxova misel učinkovala religiozno in teološko
in zakaj misli filozofov, ki sodijo v eksistencialistično filozofsko
tradicijo, še vedno učinkujejo prepričljivo, navdušujejo in prevzemajo
domala tako kot religija.
Kakšna usoda čaka filozofije, ki nosijo v sebi kaj religioznega?
Tillich bi dejal, da je vse odvisno od tega, kakšna je njihova
eksistencialna naravnanost. Ta pa bo vedno in z vsem zavezana samo
najbolj konkretni zgodovini in povsem konkretnemu dogajanju, in
ničemur drugemu.
Kakor da bi navzočnost zgodovine v filozofiji vsaj deloma spet
pomenila pritegnitev religije, od katere se je filozofija nekoč želela
tako zelo osvoboditi. Ref lektirati zgodovino v filozofiji očitno
pomeni vsaj deloma vztrajati pri razodetju, ki bo vedno povezano z
odrešenjskim vidikom – pa če je to filozofom všeč ali ne. Tudi
filozofija vsebuje kaj kerigmatičnega, tj. oznanjevalnega, toda s tem
po znanem marksističnem zgledu sebe ne ukinja. Eksistencialistična
naravnanost Tillichove misli prevladuje v toku njegovih razmišljanj
tudi takrat, ko pravi, da povzema nekatere Marxove izsledke, in ko
se priznava celo za religioznega socialista.
Kolikor bolj je neka misel povezana s konkretno zgodovino in z
vsem, kar se v njej dogaja, toliko bolj po Tillichu razvija čut za kaj
religioznega, vendar je to zdaj z vsem religija od spodaj.
Eden izmed zelo pomembnih vidikov za takšno dejstvo je izguba
smisla v sodobnem življenju. Ref lektirati to izgubo po Tillichu
45 Paul Tillich: Die Frage nach dem Unbedingten, str. 105.
193
Eksistencializem kot zelo specifična filozofska usmerjenost,
kateri je Tillich zelo sledil, v primerjavi s prejšnjimi filozofijami le
bolj izrazito poudarja povsem konkretno bivanjsko razsežnost člove-
kovega odnosa do vsega, kar človek spoznava. Kolikor bolj stopa v
ospredje eksistencialna naravnanost kake filozofije, »toliko bolj se
približuje teologiji in s tem religiji«.45 Tudi za religijo velja, da kolikor
več filozofskih elementov privzema v svoje razmišljanje, toliko bolj
postaja teološka in filozofska. In kolikor bolj je teologija radikalna
v svojem postavljanju vprašanj, toliko bolj se religija približuje
filozofiji. Kolikor več preroške vsebine vsebuje filozofija, toliko bolj
postaja podobna religiji. Kakor da bi s temi stališči Tillich posredno
opisoval, kako je Marxova misel učinkovala religiozno in teološko
in zakaj misli filozofov, ki sodijo v eksistencialistično filozofsko
tradicijo, še vedno učinkujejo prepričljivo, navdušujejo in prevzemajo
domala tako kot religija.
Kakšna usoda čaka filozofije, ki nosijo v sebi kaj religioznega?
Tillich bi dejal, da je vse odvisno od tega, kakšna je njihova
eksistencialna naravnanost. Ta pa bo vedno in z vsem zavezana samo
najbolj konkretni zgodovini in povsem konkretnemu dogajanju, in
ničemur drugemu.
Kakor da bi navzočnost zgodovine v filozofiji vsaj deloma spet
pomenila pritegnitev religije, od katere se je filozofija nekoč želela
tako zelo osvoboditi. Ref lektirati zgodovino v filozofiji očitno
pomeni vsaj deloma vztrajati pri razodetju, ki bo vedno povezano z
odrešenjskim vidikom – pa če je to filozofom všeč ali ne. Tudi
filozofija vsebuje kaj kerigmatičnega, tj. oznanjevalnega, toda s tem
po znanem marksističnem zgledu sebe ne ukinja. Eksistencialistična
naravnanost Tillichove misli prevladuje v toku njegovih razmišljanj
tudi takrat, ko pravi, da povzema nekatere Marxove izsledke, in ko
se priznava celo za religioznega socialista.
Kolikor bolj je neka misel povezana s konkretno zgodovino in z
vsem, kar se v njej dogaja, toliko bolj po Tillichu razvija čut za kaj
religioznega, vendar je to zdaj z vsem religija od spodaj.
Eden izmed zelo pomembnih vidikov za takšno dejstvo je izguba
smisla v sodobnem življenju. Ref lektirati to izgubo po Tillichu
45 Paul Tillich: Die Frage nach dem Unbedingten, str. 105.
193
