Page 199 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik VII (2011), številka 13-14, ISSN 1408-8363
P. 199
CVETKA HED@ET TÓTH
Kam in kako?
Sociologija in psihologija dokazujeta, da so ideje postale ideo-
logije, »iluzionarni izraz volje do moči ali libida«,55 kar pomeni, da
učinkujejo kot napačna in sprevrnjena zavest, če razlagamo Tillicha
s pomočjo Marxove misli. Za to razlago namreč sam daje oporo. Vse
preveč dejstev v zgodovini, v novejši še posebej, je usmerjenih v boj
za razredni interes, za premoč zgolj posamičnih interesov, ki si
podrejajo večino človeštva. Tudi nagonske tendence duševnosti so
porabljene za to, da prelisičijo idejo v tem smislu, da ta postaja
sredstvo za dosego moči kot premoči, ki nikakor ne osvobaja, ampak
si vse obstoječe podreja, celo zasužnjuje, tudi tega, ki sicer velja za
gospodarja. Ideja kot orodje logike gospostva vpliva še na filozofijo,
ki je bila celo tako zelo spremenjena, da je podrejena smislu odteg-
njeni nujnosti. Zdaj filozofija nima nikakršne svobode več, izgubila
jo je, zato tudi ne premore več svoje lastne usode. Tillich vedno znova
opozarja, da je usoda enotnost svobode in nujnosti.
Filozofija, podrejena nujnosti, ni več teorija, ampak ideologija,
resnična pa je filozofija samo kot teorija. Filozofija, pojmovana kot
teorija, je po Tillichu resnična samo zaradi tega, ker vsebuje določen
smisel. Za razumevanja tega Tillich vpelje kategorialno dvojico kairos
– logos. »Združitev kairosa in logosa je filozofska naloga, ki nam je
zadana v filozofiji in na vseh področjih, ki so odprta za filozofskega
duha. Logos je treba povzdigniti v kairos, vrednost v polnost časa,
resnico v usodo eksistence. Ločitev ideje in eksistence je treba preseči.
Za bitje je bistveno, da doseže eksistenco, da se spoji s časom in
usodo. To bitja ne doleti od zunaj, temveč je izraz njegove biti,
njegove svobode. In za filozofijo je bistveno, da biva v eksistenci, da
ustvarja iz časa in usode.«56 S tem je bistvo filozofije razumljeno
tudi kot določena filozofija zgodovine.
Tak pristop zahteva zelo natančno pojmovno analizo, ki je najprej
naravnana ontološko, s svojo usmerjenostjo v bit kot večno resnico,
da pač nekaj je, ne pa, da ničesar ni. Sámo mišljenje »je ena od moči
biti, vendar moč znotraj eksistence«,57 in mišljenje ohranja svojo moč
55 Prav tam, str. 32.
56 Prav tam, str. 34.
57 Prav tam, str. 35.
197
Kam in kako?
Sociologija in psihologija dokazujeta, da so ideje postale ideo-
logije, »iluzionarni izraz volje do moči ali libida«,55 kar pomeni, da
učinkujejo kot napačna in sprevrnjena zavest, če razlagamo Tillicha
s pomočjo Marxove misli. Za to razlago namreč sam daje oporo. Vse
preveč dejstev v zgodovini, v novejši še posebej, je usmerjenih v boj
za razredni interes, za premoč zgolj posamičnih interesov, ki si
podrejajo večino človeštva. Tudi nagonske tendence duševnosti so
porabljene za to, da prelisičijo idejo v tem smislu, da ta postaja
sredstvo za dosego moči kot premoči, ki nikakor ne osvobaja, ampak
si vse obstoječe podreja, celo zasužnjuje, tudi tega, ki sicer velja za
gospodarja. Ideja kot orodje logike gospostva vpliva še na filozofijo,
ki je bila celo tako zelo spremenjena, da je podrejena smislu odteg-
njeni nujnosti. Zdaj filozofija nima nikakršne svobode več, izgubila
jo je, zato tudi ne premore več svoje lastne usode. Tillich vedno znova
opozarja, da je usoda enotnost svobode in nujnosti.
Filozofija, podrejena nujnosti, ni več teorija, ampak ideologija,
resnična pa je filozofija samo kot teorija. Filozofija, pojmovana kot
teorija, je po Tillichu resnična samo zaradi tega, ker vsebuje določen
smisel. Za razumevanja tega Tillich vpelje kategorialno dvojico kairos
– logos. »Združitev kairosa in logosa je filozofska naloga, ki nam je
zadana v filozofiji in na vseh področjih, ki so odprta za filozofskega
duha. Logos je treba povzdigniti v kairos, vrednost v polnost časa,
resnico v usodo eksistence. Ločitev ideje in eksistence je treba preseči.
Za bitje je bistveno, da doseže eksistenco, da se spoji s časom in
usodo. To bitja ne doleti od zunaj, temveč je izraz njegove biti,
njegove svobode. In za filozofijo je bistveno, da biva v eksistenci, da
ustvarja iz časa in usode.«56 S tem je bistvo filozofije razumljeno
tudi kot določena filozofija zgodovine.
Tak pristop zahteva zelo natančno pojmovno analizo, ki je najprej
naravnana ontološko, s svojo usmerjenostjo v bit kot večno resnico,
da pač nekaj je, ne pa, da ničesar ni. Sámo mišljenje »je ena od moči
biti, vendar moč znotraj eksistence«,57 in mišljenje ohranja svojo moč
55 Prav tam, str. 32.
56 Prav tam, str. 34.
57 Prav tam, str. 35.
197
