Page 200 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik VII (2011), številka 13-14, ISSN 1408-8363
P. 200
[TUDIJSKI VE^ERI
tako, da presega in vsaj deloma izstopa iz eksistencialne situacije, ko
vsakokrat skuša posredovati kaj novega, enkratnega. Vendar se
nikdar ne da povsem in do kraja sestopiti iz eksistence: »Preskok
mišljenja ne pomeni odtrgati se od eksistence, tudi v aktu njegove
najširše svobode ostaja mišljenje zavezano usodi. Tako zgodovina
pokaže filozofiji, da vsako bivajoče biva v usodi. Vsako končno bitje
poseduje določeno moč lastne biti in zato odprtost za usodo. Koli-
kor večja je moč sebstva bivajočega, toliko večja je stopnja njegove
sposobnosti za usodo, na kateri se nahaja, tem globlje mora biti
spoznanje tega bivajočega v usodi.«58 Vse od fizike tja do norma-
tivnega duhoslovja se dogaja naše spoznavanje, bodisi da je ponekod
usmerjeno bolj v logos, v drugem delu bolj v kairos. Zato sta logos in
kairos po Tillichu bistveni določnici pojma usode v filozofiji. Nika-
kor ne samo kairos, kajti tako bi kaj izrečenega veljalo samo za tega,
ki je kaj »povedal; če bi bilo le v logosu, bi bilo brezusodno, torej ne
bi bilo deležno biti, ki sama temelji v usodi«.59
Zavezanost in vpetost filozofije v logos in kairos Tillich hkrati
nadaljuje in tudi popravlja. Zaveda se, da je v starogrški filozofiji
prevladoval logos, v srednjeveški pretežno svojstveno razumljeni
kairos. Tillichu nikakor ne gre samo za uspešno sintezo teh dveh
tradicij, recimo Aten in Jeruzalema. Zaveda se, da je sodobna filozo-
fija prežeta z logosom, ki ga obvladuje zelo svojevrsten kairos, namreč
zaverovanost v znanost in tehniko. To so izrazito manipulativne
tendence, ki ne dajejo kvalitativnega napredka, ampak samo in zgolj
izrazito kvantitativnega. Tillich se zato tudi med vrsticami sprašuje,
koliko sta sodobni razvoj znanosti in poznanstvena filozofija zares
pomagala osvobajanju človeka in spoštovanju svetovne biti.
Da bi bila filozofija kos izzivom najnovejšega časa, da bi obvla-
dovala krize in celo katastrofe svetovnih razsežnosti, ki jih dosežki
znanosti žal vse preveč podpirajo, mora posredovati novi kairos. V
tem je njena zdajšnja usoda, in kolikor globlje ga dojema, toliko bolj
je resnična. Kot še pred tem, leta 1926, opredeli, je kairos povezan z
vprašanjem, koliko je neki čas resničen ali neresničen, zares pristen
58 Prav tam.
59 Prav tam.
198
tako, da presega in vsaj deloma izstopa iz eksistencialne situacije, ko
vsakokrat skuša posredovati kaj novega, enkratnega. Vendar se
nikdar ne da povsem in do kraja sestopiti iz eksistence: »Preskok
mišljenja ne pomeni odtrgati se od eksistence, tudi v aktu njegove
najširše svobode ostaja mišljenje zavezano usodi. Tako zgodovina
pokaže filozofiji, da vsako bivajoče biva v usodi. Vsako končno bitje
poseduje določeno moč lastne biti in zato odprtost za usodo. Koli-
kor večja je moč sebstva bivajočega, toliko večja je stopnja njegove
sposobnosti za usodo, na kateri se nahaja, tem globlje mora biti
spoznanje tega bivajočega v usodi.«58 Vse od fizike tja do norma-
tivnega duhoslovja se dogaja naše spoznavanje, bodisi da je ponekod
usmerjeno bolj v logos, v drugem delu bolj v kairos. Zato sta logos in
kairos po Tillichu bistveni določnici pojma usode v filozofiji. Nika-
kor ne samo kairos, kajti tako bi kaj izrečenega veljalo samo za tega,
ki je kaj »povedal; če bi bilo le v logosu, bi bilo brezusodno, torej ne
bi bilo deležno biti, ki sama temelji v usodi«.59
Zavezanost in vpetost filozofije v logos in kairos Tillich hkrati
nadaljuje in tudi popravlja. Zaveda se, da je v starogrški filozofiji
prevladoval logos, v srednjeveški pretežno svojstveno razumljeni
kairos. Tillichu nikakor ne gre samo za uspešno sintezo teh dveh
tradicij, recimo Aten in Jeruzalema. Zaveda se, da je sodobna filozo-
fija prežeta z logosom, ki ga obvladuje zelo svojevrsten kairos, namreč
zaverovanost v znanost in tehniko. To so izrazito manipulativne
tendence, ki ne dajejo kvalitativnega napredka, ampak samo in zgolj
izrazito kvantitativnega. Tillich se zato tudi med vrsticami sprašuje,
koliko sta sodobni razvoj znanosti in poznanstvena filozofija zares
pomagala osvobajanju človeka in spoštovanju svetovne biti.
Da bi bila filozofija kos izzivom najnovejšega časa, da bi obvla-
dovala krize in celo katastrofe svetovnih razsežnosti, ki jih dosežki
znanosti žal vse preveč podpirajo, mora posredovati novi kairos. V
tem je njena zdajšnja usoda, in kolikor globlje ga dojema, toliko bolj
je resnična. Kot še pred tem, leta 1926, opredeli, je kairos povezan z
vprašanjem, koliko je neki čas resničen ali neresničen, zares pristen
58 Prav tam.
59 Prav tam.
198
