Page 204 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik VII (2011), številka 13-14, ISSN 1408-8363
P. 204
[TUDIJSKI VE^ERI
druge luči kot to, ki na svet sije iz odrešitve: vse drugo se ustvari v
poznejši konstrukciji in ostaja delček tehnike.«66
Je v kaj takega treba verovati ali pa je to prej stvar dolgotrajnega
in težavnega pojmovnofilozofskega dela? Da bi mišljenje moglo
podati kaj odrešenjskega, je Tillich moral na novo misliti odnos med
filozofijo in religijo oziroma med vednostjo (znanjem) in vero. Ta
motiv je navzoč v njegovi misli že od začetka, kajti ni se strinjal s
sodobno teološko mislijo, ki je vztrajala pri očitnem razhajanju in
nasprotovanju med vero in vednostjo (znanjem).
Kako torej priti do odprave tega tradicionalnega spora?
Priznati je treba, da so Horkheimer, Adorno in Bloch v marsičem
razreševali omenjeni spor, in sicer vsi po vrsti s strukturo mišjenja,
ki je z vsem na meji, celo tako zelo, da ukinja mnoge tradicionalno
začrtane meje med disciplinami, še posebej na humanističnem
področju, ne da bi pri tem ukinjali razlik, ki produktivno negujejo
njihovo avtonomijo in hkrati različnost, ki kot taka sploh omogoča
pluralizem – po Adornu zavest o neidentičnem znotraj pripoznane
celote.
A vendar jih v osnovi od Tillicha razlikuje predvsem to, da ne
morejo potrjevati njegovi odgovarjajoči teologiji, saj – kakor je bilo že
poudarjeno – po Tillichu namreč filozofija sprašuje, postavlja radi-
kalna vprašanja, teologija nanja odgovarja. Kot kaže že sklenjena in
zaključena misel, tako pri Horkheimerju, Adornu in pri Blochu, je
zanje filozofija tista, ki odgovarja, tudi če odgovor pušča v obliki
odprtega vprašanja, smisel teologije pa se nikakor ne izčrpa samo v
tem, da bi vedno in vsepovsod samo odgovarjala.
Filozofija je in ostaja odprto mišljenje, hočeš nočeš je teologija le
zaprt prostor, zelo določeno in s tem zaprto in sklenjeno mišljenje,
tako da si Bloch ni mogel kaj, da s svojim hudomušnim načinom
govorjenja o Tillichu kot teologu ne bi povedal – spoštljivo, ne žaljivo
– tole: »S Tillichom sem se še enkrat pogovarjal, o zvezi med filo-
zofijo in teologijo, o pravilnosti dveh možnosti ali rešitvi teh dveh
možnosti: teologija postavlja vprašanja in filozofija odgovarja nanje
66 Theodor W. Adorno: Minima Moralia. Ref lexionen aus dem beschädigten Leben,
Gesammelte Schriften 4, Suhrkamp, Frankfurt am Main 1980, str. 281.
202
druge luči kot to, ki na svet sije iz odrešitve: vse drugo se ustvari v
poznejši konstrukciji in ostaja delček tehnike.«66
Je v kaj takega treba verovati ali pa je to prej stvar dolgotrajnega
in težavnega pojmovnofilozofskega dela? Da bi mišljenje moglo
podati kaj odrešenjskega, je Tillich moral na novo misliti odnos med
filozofijo in religijo oziroma med vednostjo (znanjem) in vero. Ta
motiv je navzoč v njegovi misli že od začetka, kajti ni se strinjal s
sodobno teološko mislijo, ki je vztrajala pri očitnem razhajanju in
nasprotovanju med vero in vednostjo (znanjem).
Kako torej priti do odprave tega tradicionalnega spora?
Priznati je treba, da so Horkheimer, Adorno in Bloch v marsičem
razreševali omenjeni spor, in sicer vsi po vrsti s strukturo mišjenja,
ki je z vsem na meji, celo tako zelo, da ukinja mnoge tradicionalno
začrtane meje med disciplinami, še posebej na humanističnem
področju, ne da bi pri tem ukinjali razlik, ki produktivno negujejo
njihovo avtonomijo in hkrati različnost, ki kot taka sploh omogoča
pluralizem – po Adornu zavest o neidentičnem znotraj pripoznane
celote.
A vendar jih v osnovi od Tillicha razlikuje predvsem to, da ne
morejo potrjevati njegovi odgovarjajoči teologiji, saj – kakor je bilo že
poudarjeno – po Tillichu namreč filozofija sprašuje, postavlja radi-
kalna vprašanja, teologija nanja odgovarja. Kot kaže že sklenjena in
zaključena misel, tako pri Horkheimerju, Adornu in pri Blochu, je
zanje filozofija tista, ki odgovarja, tudi če odgovor pušča v obliki
odprtega vprašanja, smisel teologije pa se nikakor ne izčrpa samo v
tem, da bi vedno in vsepovsod samo odgovarjala.
Filozofija je in ostaja odprto mišljenje, hočeš nočeš je teologija le
zaprt prostor, zelo določeno in s tem zaprto in sklenjeno mišljenje,
tako da si Bloch ni mogel kaj, da s svojim hudomušnim načinom
govorjenja o Tillichu kot teologu ne bi povedal – spoštljivo, ne žaljivo
– tole: »S Tillichom sem se še enkrat pogovarjal, o zvezi med filo-
zofijo in teologijo, o pravilnosti dveh možnosti ali rešitvi teh dveh
možnosti: teologija postavlja vprašanja in filozofija odgovarja nanje
66 Theodor W. Adorno: Minima Moralia. Ref lexionen aus dem beschädigten Leben,
Gesammelte Schriften 4, Suhrkamp, Frankfurt am Main 1980, str. 281.
202
