Page 203 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik VII (2011), številka 13-14, ISSN 1408-8363
P. 203
CVETKA HED@ET TÓTH
paj z upanjem, ki je sámo utemeljeno, kakor je povedal Tillich, v
človekovi biti. In še en Tillichov stavek: ’Utopija je artikulacija
človekovega bistva, ne zgolj tistega, kar tvori njegovo eksistenco.’ In
dalje, kar se mi šele zdaj kaže kot zares ustrezno: ’Utopija odpira
možnost, ki jo ima človek; človek ni vse, kar bi lahko bil na osnovi
svojega bistva.’«65 To je vsekakor ocena, ki pove zelo veliko o Blo-
chovi misli, posredno pa tudi o naravnanosti te filozofije, ki si v
postmoderni dobi prizadeva ohranjati utopijo zato, ker ne pristaja
na tezo o koncu metafizike.
Tako si z Blochom smemo zastaviti vprašanje: mar ni Tillich dojel
novi kairos filozofije kot utopijo, ki naj ohranja in neguje eshatologijo
resnice v svetu, ki je brez Boga?
Vsaj Horkheimer, Adorno, Kroner, Bloch, in še kdo bi se našel, se
sprašujejo, kako verovati v tem vere oropanem svetu, in njihovi
odgovori so na tako visoko teoretski ravni, da tisti, ki bere njihove
misli, te eshatologije resnice zelo dolgo ne razbere. To dejstvo je
vsekakor v prid teoriji, ki gotovo ni glas theosa in si za to tudi ne
prizadeva, je pa glas in klic po tem, kako obvladovati demonsko, tu
pa si brez vpotegnjenosti teološke misli ne more pomagati.
Ravno obvladovanje in premagovanje demonskega je usoden izziv
za filozofijo, usoden, kolikor svojo usodo doume kot svobodo
znotraj svetovne nujnosti. Filozofija je dolžna ohranjati pozitivno
vsebino teološkega mišljenja že zaradi tega, ker brez teološke misli
ne bi bilo pojmov človeka, svobode in še česa. In ta vsebina je zdavnaj
zapustila svoje zgolj religiozne meje in prešla na druga, povsem
nereligiozna področja, tako da smo v novejšem času celo priče
nekakšnemu »ukinjanju« religije v tradicionalnem smislu, ne pa
njenemu izginjanju. Vse to nedvomno vpliva na pojav t. i. negativne
teologije, očitno razpoznavne pri najslavnejšem Tillichovem učencu
Adornu.
Theodor W. Adorno (1903–1969), svetovnonazorsko sicer deklari-
ran ateist, svoja razmišljanja in refleksije iz okrnjenega življenja po
strahoti druge svetovne vojne sklene s tole mislijo: »Spoznanje nima
65 Werk und Wirken Paul Tillichs. Ein Gedenkbuch, Evangelisches Verlagswerk, Stuttgart
1967, str. 40–41 (dalje Gedenkbuch).
201
paj z upanjem, ki je sámo utemeljeno, kakor je povedal Tillich, v
človekovi biti. In še en Tillichov stavek: ’Utopija je artikulacija
človekovega bistva, ne zgolj tistega, kar tvori njegovo eksistenco.’ In
dalje, kar se mi šele zdaj kaže kot zares ustrezno: ’Utopija odpira
možnost, ki jo ima človek; človek ni vse, kar bi lahko bil na osnovi
svojega bistva.’«65 To je vsekakor ocena, ki pove zelo veliko o Blo-
chovi misli, posredno pa tudi o naravnanosti te filozofije, ki si v
postmoderni dobi prizadeva ohranjati utopijo zato, ker ne pristaja
na tezo o koncu metafizike.
Tako si z Blochom smemo zastaviti vprašanje: mar ni Tillich dojel
novi kairos filozofije kot utopijo, ki naj ohranja in neguje eshatologijo
resnice v svetu, ki je brez Boga?
Vsaj Horkheimer, Adorno, Kroner, Bloch, in še kdo bi se našel, se
sprašujejo, kako verovati v tem vere oropanem svetu, in njihovi
odgovori so na tako visoko teoretski ravni, da tisti, ki bere njihove
misli, te eshatologije resnice zelo dolgo ne razbere. To dejstvo je
vsekakor v prid teoriji, ki gotovo ni glas theosa in si za to tudi ne
prizadeva, je pa glas in klic po tem, kako obvladovati demonsko, tu
pa si brez vpotegnjenosti teološke misli ne more pomagati.
Ravno obvladovanje in premagovanje demonskega je usoden izziv
za filozofijo, usoden, kolikor svojo usodo doume kot svobodo
znotraj svetovne nujnosti. Filozofija je dolžna ohranjati pozitivno
vsebino teološkega mišljenja že zaradi tega, ker brez teološke misli
ne bi bilo pojmov človeka, svobode in še česa. In ta vsebina je zdavnaj
zapustila svoje zgolj religiozne meje in prešla na druga, povsem
nereligiozna področja, tako da smo v novejšem času celo priče
nekakšnemu »ukinjanju« religije v tradicionalnem smislu, ne pa
njenemu izginjanju. Vse to nedvomno vpliva na pojav t. i. negativne
teologije, očitno razpoznavne pri najslavnejšem Tillichovem učencu
Adornu.
Theodor W. Adorno (1903–1969), svetovnonazorsko sicer deklari-
ran ateist, svoja razmišljanja in refleksije iz okrnjenega življenja po
strahoti druge svetovne vojne sklene s tole mislijo: »Spoznanje nima
65 Werk und Wirken Paul Tillichs. Ein Gedenkbuch, Evangelisches Verlagswerk, Stuttgart
1967, str. 40–41 (dalje Gedenkbuch).
201
