Page 25 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik VII (2011), številka 13-14, ISSN 1408-8363
P. 25
ANDREJ LESKOVIC
obratno, dodaja Bloch. V Principu upanja piše, da se morajo trajno
ohraniti eshatološki elementi religije, predvsem upanje, tj. naspro-
tovanje usodi. Usoda, ki je bila v Grčiji nespremenljiva, Moira je
vladala celo bogovom, le da so jo ti v nasprotju z ljudmi poznali, je v
Bibliji, pri prerokih, zlasti pri Izaiji, ugotavlja Bloch, postala spre-
menljiva, odvisna od človekove moralne odločitve. Metareligija
(ateizem), ki pa ni več religija, bi morala od religije sprejeti in negovati
»brezpogojno in totalno vsebina upanja«54 in »živ cvet« religije –
»zavest o poslednji utopični funkciji« in človekovem samoprese-
ganju; zaradi svoje utopične dimenzije, trdi Bloch, religija ni iluzija.
S tega izhodišča Bloch, ki je marksist in ateist, nasprotuje marksi-
stičnemu zavračanju religije. Ugotavlja, da Marxova kritika religije v
marksizmu ni bila pravilno razumljena in ima zadržke ob marksi-
stičnem označevanju religije kot opija ljudstva. Religija ni le opij,
genitiv v kritiki religije je genetivus subjectivus in objectivus, religija je
izraz slabih odnosov in njihova kritika; ni pa le izraz in kritika, njen
»živi cvet« – ki ni makov – je namreč simbolna intenca, usmerjena k
izpolnitvi Kraljestva na Zemlji.55 Marx je, piše Bloch, s trditvijo, da
»kritika ni uničila imaginarnega cvetja na okovih zato, da bi človek
nosil okove brez fantazije in tolažbe, marveč zato, da bi okove odvrgel
in utrgal živ cvet«,56 mislil na uporništvo Thomasa Münzerja57 in na
Joahima iz Fiore ter skok iz kraljestva nujnosti v kraljestvo svobode.58
54 PU, str. 1421/1415.
55 O tej, utopični, funkciji religije piše Marko Kerševan: »Sam obstoj religioznega
drugega sveta je hkrati kritika tega sveta, dokaz, da ‘ta svet’ ni pravi, človeški
svet […]. Religiozni drugi svet pa skriva v sebi še drugo možnost protesta – ne le
iluzornega, temveč tudi dejanskega: kadar se hoče realizirati v ‘tem svetu’, kadar
se ne zadovoljuje z vlogo (iluzornega) dopolnila k njemu, temveč ga hoče
odpraviti. […] Religiozni drugi svet se potem ne postavlja nasproti temu svetu
kot iluzija, temveč kot – uresničenje v njem samem zahtevajoča – utopija. Tako je
funkcionirala religija v vseh apokaliptičnih in drugih koncepcijah uresničenja
božjega kraljestva na Zemlji.« (Marko Kerševan, Religija kot družbeni pojav, str.
45–46.)
56 Karl Marx, Kritika Heglove pravne filozofije. Uvod, v: Karl Marx, Friedrich Engels:
Izbrana dela 1, Cankarjeva založba, Ljubljana 1979, str. 192.
57 O Thomasu Münzerju je Bloch leta 1921 objavil monografijo Thomas Münzer
kot teolog revolucije.
58 EM, str. 218.
23
obratno, dodaja Bloch. V Principu upanja piše, da se morajo trajno
ohraniti eshatološki elementi religije, predvsem upanje, tj. naspro-
tovanje usodi. Usoda, ki je bila v Grčiji nespremenljiva, Moira je
vladala celo bogovom, le da so jo ti v nasprotju z ljudmi poznali, je v
Bibliji, pri prerokih, zlasti pri Izaiji, ugotavlja Bloch, postala spre-
menljiva, odvisna od človekove moralne odločitve. Metareligija
(ateizem), ki pa ni več religija, bi morala od religije sprejeti in negovati
»brezpogojno in totalno vsebina upanja«54 in »živ cvet« religije –
»zavest o poslednji utopični funkciji« in človekovem samoprese-
ganju; zaradi svoje utopične dimenzije, trdi Bloch, religija ni iluzija.
S tega izhodišča Bloch, ki je marksist in ateist, nasprotuje marksi-
stičnemu zavračanju religije. Ugotavlja, da Marxova kritika religije v
marksizmu ni bila pravilno razumljena in ima zadržke ob marksi-
stičnem označevanju religije kot opija ljudstva. Religija ni le opij,
genitiv v kritiki religije je genetivus subjectivus in objectivus, religija je
izraz slabih odnosov in njihova kritika; ni pa le izraz in kritika, njen
»živi cvet« – ki ni makov – je namreč simbolna intenca, usmerjena k
izpolnitvi Kraljestva na Zemlji.55 Marx je, piše Bloch, s trditvijo, da
»kritika ni uničila imaginarnega cvetja na okovih zato, da bi človek
nosil okove brez fantazije in tolažbe, marveč zato, da bi okove odvrgel
in utrgal živ cvet«,56 mislil na uporništvo Thomasa Münzerja57 in na
Joahima iz Fiore ter skok iz kraljestva nujnosti v kraljestvo svobode.58
54 PU, str. 1421/1415.
55 O tej, utopični, funkciji religije piše Marko Kerševan: »Sam obstoj religioznega
drugega sveta je hkrati kritika tega sveta, dokaz, da ‘ta svet’ ni pravi, človeški
svet […]. Religiozni drugi svet pa skriva v sebi še drugo možnost protesta – ne le
iluzornega, temveč tudi dejanskega: kadar se hoče realizirati v ‘tem svetu’, kadar
se ne zadovoljuje z vlogo (iluzornega) dopolnila k njemu, temveč ga hoče
odpraviti. […] Religiozni drugi svet se potem ne postavlja nasproti temu svetu
kot iluzija, temveč kot – uresničenje v njem samem zahtevajoča – utopija. Tako je
funkcionirala religija v vseh apokaliptičnih in drugih koncepcijah uresničenja
božjega kraljestva na Zemlji.« (Marko Kerševan, Religija kot družbeni pojav, str.
45–46.)
56 Karl Marx, Kritika Heglove pravne filozofije. Uvod, v: Karl Marx, Friedrich Engels:
Izbrana dela 1, Cankarjeva založba, Ljubljana 1979, str. 192.
57 O Thomasu Münzerju je Bloch leta 1921 objavil monografijo Thomas Münzer
kot teolog revolucije.
58 EM, str. 218.
23
