Page 27 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik VII (2011), številka 13-14, ISSN 1408-8363
P. 27
ANDREJ LESKOVIC
pretaciji Marxovih Tez o Feuerbachu v prvi knjigi Principa upanja, po
Feuerbachu je statična tudi narava. Človeka in naravo je treba po
Blochu dojeti utopično. Utopično upanje mora postati vsebina
dediščine religije, zato Bloch trdi, da antropološka kritika ne sme
upanja ukiniti, temveč ga le osvoboditi »zaupanja«.66 Bloch piše o
potrebi po novi eshatologiji religije, pa tudi po novi antropologiji
religije, ki ji ne gre za Boga, temveč za človeka, ki samega sebe še ne
pozna. K Blochovemu zavračanju teologije in zahtevi po novi antro-
pologiji religije pa je treba pripomniti, da je »vsebina njegove antiteo-
loškosti samo antiteokratičnost, skratka, zavrnil je teokratično
razumljeno, to je od zgoraj vsiljeno teologijo, saj ta po njegovem
učinkuje represivno in regresivno«.67
Bloch načenja tudi vprašanje praznega prostora po Bogu (»tistem
Nad-nami«), v katerega so se v religiji projicirale podobe želje in ki
ni ne tópos ouránios ne navidezni problem;68 to je utopični prostor
dediščine religije, ki ga razume kot prostor možnosti uresničenja
končnega cilja – naturaliziranega človeka in humanizirane narave –
in ga opisuje kot »vrenje, odprto sfero delovanja« človeškega subjekta
in subjekta narave,69 kot »odprti topos tistega pred-nami, novum«,70
kot prostor utopije in upanja in ne kot »nihilistični« prostor defi-
nitivne praznine.71 A njegova možna vsebina sta tako vse (kraljestvo,
nebo) kakor tudi nič (kaos, pekel), ki na področju religioznega
anticipiranja ležita na skledicah tehtnice. Na pregibanje tehtnice
vpliva človeško delo. Za zdaj sta nič in vse v praznem toposu v latenci,
če bi vanj prodrl nič definitivne praznine, opozarja Bloch, bi se ta
topos zaprl. Kot zapiše Bloch, »problemi utopičnega prostora iz
dediščine religije pripadajo tisti cesti svetovne prihodnosti, ki vodi
66 PU, str. 1530/1523.
67 Cvetka Hedžet Tóth, Hermenevtika utopije in upanja v Bibliji, Bogoslovni vestnik,
let. 57, št. 1–2, str. 115.
68 PU, 1538/1531.
69 Prav tam.
70 Prav tam, str. 1539/1531.
71 Prostora, kjer prebiva Bog, Bloch ne označuje v prostorskih, ampak v časovnih
kategorijah, »ne več kozmološko kot nebo, ampak eshatološko kot kraljestvo«
(Jürgen Moltmann, Bóg w stworzeniu, Wydawnictwo Znak, Krakov 1995, str. 311),
kar Moltmann razume kot rehabilitacijo neba (prav tam, str. 312–313).
25
pretaciji Marxovih Tez o Feuerbachu v prvi knjigi Principa upanja, po
Feuerbachu je statična tudi narava. Človeka in naravo je treba po
Blochu dojeti utopično. Utopično upanje mora postati vsebina
dediščine religije, zato Bloch trdi, da antropološka kritika ne sme
upanja ukiniti, temveč ga le osvoboditi »zaupanja«.66 Bloch piše o
potrebi po novi eshatologiji religije, pa tudi po novi antropologiji
religije, ki ji ne gre za Boga, temveč za človeka, ki samega sebe še ne
pozna. K Blochovemu zavračanju teologije in zahtevi po novi antro-
pologiji religije pa je treba pripomniti, da je »vsebina njegove antiteo-
loškosti samo antiteokratičnost, skratka, zavrnil je teokratično
razumljeno, to je od zgoraj vsiljeno teologijo, saj ta po njegovem
učinkuje represivno in regresivno«.67
Bloch načenja tudi vprašanje praznega prostora po Bogu (»tistem
Nad-nami«), v katerega so se v religiji projicirale podobe želje in ki
ni ne tópos ouránios ne navidezni problem;68 to je utopični prostor
dediščine religije, ki ga razume kot prostor možnosti uresničenja
končnega cilja – naturaliziranega človeka in humanizirane narave –
in ga opisuje kot »vrenje, odprto sfero delovanja« človeškega subjekta
in subjekta narave,69 kot »odprti topos tistega pred-nami, novum«,70
kot prostor utopije in upanja in ne kot »nihilistični« prostor defi-
nitivne praznine.71 A njegova možna vsebina sta tako vse (kraljestvo,
nebo) kakor tudi nič (kaos, pekel), ki na področju religioznega
anticipiranja ležita na skledicah tehtnice. Na pregibanje tehtnice
vpliva človeško delo. Za zdaj sta nič in vse v praznem toposu v latenci,
če bi vanj prodrl nič definitivne praznine, opozarja Bloch, bi se ta
topos zaprl. Kot zapiše Bloch, »problemi utopičnega prostora iz
dediščine religije pripadajo tisti cesti svetovne prihodnosti, ki vodi
66 PU, str. 1530/1523.
67 Cvetka Hedžet Tóth, Hermenevtika utopije in upanja v Bibliji, Bogoslovni vestnik,
let. 57, št. 1–2, str. 115.
68 PU, 1538/1531.
69 Prav tam.
70 Prav tam, str. 1539/1531.
71 Prostora, kjer prebiva Bog, Bloch ne označuje v prostorskih, ampak v časovnih
kategorijah, »ne več kozmološko kot nebo, ampak eshatološko kot kraljestvo«
(Jürgen Moltmann, Bóg w stworzeniu, Wydawnictwo Znak, Krakov 1995, str. 311),
kar Moltmann razume kot rehabilitacijo neba (prav tam, str. 312–313).
25
