Page 31 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik VII (2011), številka 13-14, ISSN 1408-8363
P. 31
CVETKA HED@ET TÓTH
Paul Tillich je o svoji življenjski poti, nagnjenjih in povsem kon-
kretnih izkušnjah rekel, da so vsa potekala na meji, zato je tudi
poudarjal, da je meja edino pravo in plodno mesto spoznanja. Ko je
skušal podati razvojno črto svoje misli na podlagi življenja, kakor ga
je tudi živel v najbolj konkretnih zgodovinskih razmerah, kakršne
so še zlasti bile čas med prvo svetovno vojno in po njej, soočenje z
revolucijo, vzpon fašizma in nacizma, emigracija, spet vojna, nato
hladna vojna itd., je zapisal, da pojem meje dejansko pomeni simbol
za njegov celotni osebni in duhovni razvoj.
Pojem biti, živeti in delovati na meji zajema dokaj široko področje,
po njegovem med stvarnostjo in domišljijo, teorijo in prakso, hete-
ronomijo in avtonomijo, teologijo in filozofijo, cerkvijo in družbo,
religijo in kulturo, luthrovstvom in socializmom, idealizmom in
materializmom, domovino in tujino, celo teizmom in ateizmom.
Že zelo zgodaj se je navdušil za Schellingovo filozofijo in z njo
končal tako svoj študij filozofije leta 1910 in leto pozneje tudi študij
teologije. Naslov filozofske disertacije se glasi Die religionsgeschichtliche
Konstruktion in Schellings positiver Philosophie, ihre Voraussetzungen und
Prinzipien (Religioznozgodovinska konstrukcija v Schellingovi pozi-
tivni filozofiji, njene predpostavke in načela), teološke disertacije pa
Mystik und Schuldbewußtsein in Schellings philosophischer Entwicklung
(Mistika in zavest o krivdi v Schellingovem filozofskem razvoju).
Iz filozofije in teologije se je tudi habilitiral, najprej iz teologije
(1916) na univerzi v Halleju, in bil med drugim privatni docent
(1919–1924) za teologijo na univerzi v Berlinu, izredni profesor
(1924–1925) za sistematsko teologijo na univerzi v Marburgu, redni
profesor za znanost religije (1925–1929) na višji tehniški šoli v
Dresdnu in hkrati redni honorarni profesor (1927–1929) za filo-
zofijo religije in filozofijo kulture na teološki fakulteti v Dresdnu,
po smrti Maxa Schelerja (1928) pa redni profesor (1929–1933) za
filozofijo in sociologijo na univerzi v Frankfurtu na Majni. Na tej
univerzi sta njegova predavanja poslušala tudi Theodor W. Adorno
in Max Horkheimer, ki sta kot marksista, in sicer svetovnonazorsko
deklarirana ateista, pod Tillichovim očitnim vplivom skušala ohra-
njati vsebino teološkega mišljenja celo do te mere, da njuna misel v
zelo številnih vidikih danes velja za nekakšno negativno teologijo.
29
Paul Tillich je o svoji življenjski poti, nagnjenjih in povsem kon-
kretnih izkušnjah rekel, da so vsa potekala na meji, zato je tudi
poudarjal, da je meja edino pravo in plodno mesto spoznanja. Ko je
skušal podati razvojno črto svoje misli na podlagi življenja, kakor ga
je tudi živel v najbolj konkretnih zgodovinskih razmerah, kakršne
so še zlasti bile čas med prvo svetovno vojno in po njej, soočenje z
revolucijo, vzpon fašizma in nacizma, emigracija, spet vojna, nato
hladna vojna itd., je zapisal, da pojem meje dejansko pomeni simbol
za njegov celotni osebni in duhovni razvoj.
Pojem biti, živeti in delovati na meji zajema dokaj široko področje,
po njegovem med stvarnostjo in domišljijo, teorijo in prakso, hete-
ronomijo in avtonomijo, teologijo in filozofijo, cerkvijo in družbo,
religijo in kulturo, luthrovstvom in socializmom, idealizmom in
materializmom, domovino in tujino, celo teizmom in ateizmom.
Že zelo zgodaj se je navdušil za Schellingovo filozofijo in z njo
končal tako svoj študij filozofije leta 1910 in leto pozneje tudi študij
teologije. Naslov filozofske disertacije se glasi Die religionsgeschichtliche
Konstruktion in Schellings positiver Philosophie, ihre Voraussetzungen und
Prinzipien (Religioznozgodovinska konstrukcija v Schellingovi pozi-
tivni filozofiji, njene predpostavke in načela), teološke disertacije pa
Mystik und Schuldbewußtsein in Schellings philosophischer Entwicklung
(Mistika in zavest o krivdi v Schellingovem filozofskem razvoju).
Iz filozofije in teologije se je tudi habilitiral, najprej iz teologije
(1916) na univerzi v Halleju, in bil med drugim privatni docent
(1919–1924) za teologijo na univerzi v Berlinu, izredni profesor
(1924–1925) za sistematsko teologijo na univerzi v Marburgu, redni
profesor za znanost religije (1925–1929) na višji tehniški šoli v
Dresdnu in hkrati redni honorarni profesor (1927–1929) za filo-
zofijo religije in filozofijo kulture na teološki fakulteti v Dresdnu,
po smrti Maxa Schelerja (1928) pa redni profesor (1929–1933) za
filozofijo in sociologijo na univerzi v Frankfurtu na Majni. Na tej
univerzi sta njegova predavanja poslušala tudi Theodor W. Adorno
in Max Horkheimer, ki sta kot marksista, in sicer svetovnonazorsko
deklarirana ateista, pod Tillichovim očitnim vplivom skušala ohra-
njati vsebino teološkega mišljenja celo do te mere, da njuna misel v
zelo številnih vidikih danes velja za nekakšno negativno teologijo.
29
