Page 32 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik VII (2011), številka 13-14, ISSN 1408-8363
P. 32
RAZPRAVE, [TUDIJE
Kot Tillich sam opozarja, je na njegovo pojmovanje odnosa med
teologijo in filozofijo zelo vplival najprej Schelling s poznimi deli, z
mistično-logičnim razumevanjem krščanstva. V tem smislu Tillich
razume, da je Schelling podal krščansko eksistencialno filozofijo, prav
tako je glede odrešenjske interpretacije zgodovine pri njem vidna pove-
zava med teologijo in filozofijo. Noben drugi idealist po Tillichu ni
tako zelo teonomen filozof kakor Schelling, čeprav tudi on ni povsem
dosegel enotnosti med teologijo in filozofijo. Ta enotnost pa je bila
Tillichov problem, ki ga je že zelo zgodaj začutil celo kot svojo življenj-
sko nalogo, ki da jo mora razrešiti, enotnost, ki je hkrati pomenila še
izgradnjo povsem svojega mesta v zgodovini novejše filozofije, ki skuša
na novo razumevati odnos med religijo in filozofijo religije.
Njegova filozofija religije je zato povsem na meji med teologijo in
filozofijo, predvsem v smislu njune produktivne sinteze. V teoretsko
oporo mu ni samo idealizem, ampak mnogo bolj trajni spomin na
trpljenje in strahote prve vojne ter na njeno izkustvo, se pravi brezno
naše eksistence. V soočenju s temi dejstvi mu ni zadoščala estetizacija
sveta, kamor se je zatekal precejšnji del filozofije življenja, ki je sicer
nanj zelo vplivala. Osebno je čutil, da se mora odzvati bistveno
drugače kakor njegovi kolegi, ki so se izogibali neposrednemu
soočenju s povsem konkretnimi družbenozgodovinskimi problemi.
Razviti je bilo treba novo, konkretno govorico, ki kot sinteza filo-
zofske in teološke refleksije povzema trpljenje zemlje, njen obup,
strah, grozo, toda tudi upanje kot nekaj povsem samo človeškega,
glede na celotno stvarnost in danost presežnega. Vendar pa pre-
sežnega v pomenu, ko to stvarnosti človeku ne odtujuje, nasprotno:
gre za takšno pojmovanje presežnega, ki pomeni prisvajanje stvar-
nosti v pristnem in neodtujenem smislu.
Hkrati s tem se Tillich sprašuje, kakšno mesto ima pojem svetega
v povsem profanih razmerah, in opozarja, da je problematiko svetega
treba ponovno tematizirati, tudi kot osrednjo kategorijo filozofije
kulture. Iz njegovih obširnih razglabljanj izhaja, da je sveto temelj
za religijo, vendar se glasno sprašuje, kje v tem svetu je sploh mesto
za sveto in božje in od kod naj človek jemlje pogum za bivanje v
soočenju s strahom in grozo, ki ga vsepovsod obkrožata. V svojih
razmišljanjih o absolutnem malo pred smrtjo leta 1965 je izrazil: »V
30
Kot Tillich sam opozarja, je na njegovo pojmovanje odnosa med
teologijo in filozofijo zelo vplival najprej Schelling s poznimi deli, z
mistično-logičnim razumevanjem krščanstva. V tem smislu Tillich
razume, da je Schelling podal krščansko eksistencialno filozofijo, prav
tako je glede odrešenjske interpretacije zgodovine pri njem vidna pove-
zava med teologijo in filozofijo. Noben drugi idealist po Tillichu ni
tako zelo teonomen filozof kakor Schelling, čeprav tudi on ni povsem
dosegel enotnosti med teologijo in filozofijo. Ta enotnost pa je bila
Tillichov problem, ki ga je že zelo zgodaj začutil celo kot svojo življenj-
sko nalogo, ki da jo mora razrešiti, enotnost, ki je hkrati pomenila še
izgradnjo povsem svojega mesta v zgodovini novejše filozofije, ki skuša
na novo razumevati odnos med religijo in filozofijo religije.
Njegova filozofija religije je zato povsem na meji med teologijo in
filozofijo, predvsem v smislu njune produktivne sinteze. V teoretsko
oporo mu ni samo idealizem, ampak mnogo bolj trajni spomin na
trpljenje in strahote prve vojne ter na njeno izkustvo, se pravi brezno
naše eksistence. V soočenju s temi dejstvi mu ni zadoščala estetizacija
sveta, kamor se je zatekal precejšnji del filozofije življenja, ki je sicer
nanj zelo vplivala. Osebno je čutil, da se mora odzvati bistveno
drugače kakor njegovi kolegi, ki so se izogibali neposrednemu
soočenju s povsem konkretnimi družbenozgodovinskimi problemi.
Razviti je bilo treba novo, konkretno govorico, ki kot sinteza filo-
zofske in teološke refleksije povzema trpljenje zemlje, njen obup,
strah, grozo, toda tudi upanje kot nekaj povsem samo človeškega,
glede na celotno stvarnost in danost presežnega. Vendar pa pre-
sežnega v pomenu, ko to stvarnosti človeku ne odtujuje, nasprotno:
gre za takšno pojmovanje presežnega, ki pomeni prisvajanje stvar-
nosti v pristnem in neodtujenem smislu.
Hkrati s tem se Tillich sprašuje, kakšno mesto ima pojem svetega
v povsem profanih razmerah, in opozarja, da je problematiko svetega
treba ponovno tematizirati, tudi kot osrednjo kategorijo filozofije
kulture. Iz njegovih obširnih razglabljanj izhaja, da je sveto temelj
za religijo, vendar se glasno sprašuje, kje v tem svetu je sploh mesto
za sveto in božje in od kod naj človek jemlje pogum za bivanje v
soočenju s strahom in grozo, ki ga vsepovsod obkrožata. V svojih
razmišljanjih o absolutnem malo pred smrtjo leta 1965 je izrazil: »V
30
