Page 34 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik VII (2011), številka 13-14, ISSN 1408-8363
P. 34
RAZPRAVE, [TUDIJE
presojo utopičnih gibanj v zgodovini, kajti utopija pomeni prese-
ganje vsega danega, prostorsko-časovne stvarnosti, pomeni »priča-
kovanje kraljestva, ki bo drugačno, pa četudi ne v smislu religioznega
pričakovanja, povsem drugačno bo«. In nadaljuje: »Toda oba ele-
menta sodita skupaj in ni ju mogoče iztrgati enega iz drugega.
Utopije ne moremo prenesti kar v onstranstvo, ne da se je kar
oblikovati v nekaj čudovitega in odtrgati od svetne oblike.«3
Ko je med prvo svetovno vojno (1914–1918) prostovoljno kot
vojaški duhovnik odšel na zahodno fronto, je po vihri, ki jo je doživel
pri Verdunu, prišel do spoznanja, da je bil to konec in zlom idea-
lizma, predvsem njegove zagledanosti v nekakšno zunajsvetno in
nadčasovno bistvo. Na njegovo mesto stopajo v tem stoletju pred-
vsem in najprej vprašanje obstoja ter z njim povezani problemi
strahu in obupa, namesto zavesti in prepričanja v nenehni napredek
pa občutek stalne krize. In kot ponovno poudarja v svojem preda-
vanju iz leta 1954 ob 100. obletnici Schellingove smrti z naslovom
Schelling in začetki eksistencialističnega protesta, je že Schelling proti
koncu svojega življenja predvidel problem našega časa, namreč
»problem človeške eksistence v svetu, v katerem je človeška eksistenca
skrajno ogrožena«.4 Toda iz Schellingove pesimistične ugotovitve
skuša Tillich posredovati kaj optimističnega, presežnostnega, saj iz
te ozaveščene ogroženosti izhaja tudi »pogum, ki biti pravi da«.5
Domala na prav vsakem področju mu je usoda namenila, da je
stal med dvema bivanjskima možnostma, ne da bi kadar koli povsem
sprejel samo eno ali drugo, in tudi ne, da bi se odločil dokončno
samo za eno. Kakor je to bilo dobro za mišljenje, pa nikakor ni
pomenilo lahkotnega in ugodnega življenja. Živeti in biti na meji je
zanj pomenilo določen izziv, s katerim se je soočal z ogromno mero
odgovornosti; ta se je kazala tudi v tem, da je razvil nekakšno
samosvojo paradigmo posredovanja med sicer navidezno povsem
izključujočimi se stališči, še posebej, ko je šlo za tradicionalno na-
sprotje in celo znano medsebojno izključevanje religije in filozofije.
3 Prav tam.
4 Paul Tillich: Philosophie und Schicksal: Schriften zur Erkenntnislehre und Exi-
stenzphilosophie, GW IV, Evangelisches Verlagswerk, Stuttgart 1961, str. 144.
5 Prav tam, str. 144.
32
presojo utopičnih gibanj v zgodovini, kajti utopija pomeni prese-
ganje vsega danega, prostorsko-časovne stvarnosti, pomeni »priča-
kovanje kraljestva, ki bo drugačno, pa četudi ne v smislu religioznega
pričakovanja, povsem drugačno bo«. In nadaljuje: »Toda oba ele-
menta sodita skupaj in ni ju mogoče iztrgati enega iz drugega.
Utopije ne moremo prenesti kar v onstranstvo, ne da se je kar
oblikovati v nekaj čudovitega in odtrgati od svetne oblike.«3
Ko je med prvo svetovno vojno (1914–1918) prostovoljno kot
vojaški duhovnik odšel na zahodno fronto, je po vihri, ki jo je doživel
pri Verdunu, prišel do spoznanja, da je bil to konec in zlom idea-
lizma, predvsem njegove zagledanosti v nekakšno zunajsvetno in
nadčasovno bistvo. Na njegovo mesto stopajo v tem stoletju pred-
vsem in najprej vprašanje obstoja ter z njim povezani problemi
strahu in obupa, namesto zavesti in prepričanja v nenehni napredek
pa občutek stalne krize. In kot ponovno poudarja v svojem preda-
vanju iz leta 1954 ob 100. obletnici Schellingove smrti z naslovom
Schelling in začetki eksistencialističnega protesta, je že Schelling proti
koncu svojega življenja predvidel problem našega časa, namreč
»problem človeške eksistence v svetu, v katerem je človeška eksistenca
skrajno ogrožena«.4 Toda iz Schellingove pesimistične ugotovitve
skuša Tillich posredovati kaj optimističnega, presežnostnega, saj iz
te ozaveščene ogroženosti izhaja tudi »pogum, ki biti pravi da«.5
Domala na prav vsakem področju mu je usoda namenila, da je
stal med dvema bivanjskima možnostma, ne da bi kadar koli povsem
sprejel samo eno ali drugo, in tudi ne, da bi se odločil dokončno
samo za eno. Kakor je to bilo dobro za mišljenje, pa nikakor ni
pomenilo lahkotnega in ugodnega življenja. Živeti in biti na meji je
zanj pomenilo določen izziv, s katerim se je soočal z ogromno mero
odgovornosti; ta se je kazala tudi v tem, da je razvil nekakšno
samosvojo paradigmo posredovanja med sicer navidezno povsem
izključujočimi se stališči, še posebej, ko je šlo za tradicionalno na-
sprotje in celo znano medsebojno izključevanje religije in filozofije.
3 Prav tam.
4 Paul Tillich: Philosophie und Schicksal: Schriften zur Erkenntnislehre und Exi-
stenzphilosophie, GW IV, Evangelisches Verlagswerk, Stuttgart 1961, str. 144.
5 Prav tam, str. 144.
32
