Page 33 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik VII (2011), številka 13-14, ISSN 1408-8363
P. 33
CVETKA HED@ET TÓOTH
svojem srečanju s stvarnostjo se človek srečuje tudi s svetim. Toda
po svojem bistvu to ni neko srečanje, ki bi bilo poleg drugih, temveč
srečanje v drugih. Je izkušnja absolutnega-samega. Šele ko nam ta
točka postane jasna, lahko govorimo o posebnem srečanju s svetim,
namreč z religijo v tradicionalnem smislu besede.«1
Po njegovem je sodobni človek izgubil odgovor na vprašanje, od
kod prihaja, kam gre, kaj počne in kaj naj naredi sam seboj v svojem
življenju. Obuditi je treba globino vseh teh vprašanj, in glede sredstev
za to skuša Tillich posredovati svoje samostojne odgovore. Tu mu je
v znatno teoretsko oporo razen Schellinga še Kierkegaard, ki je
Schellingove nastavke eksistencialistično zastavljenega mišljenja
poglobil in radikaliziral s svojim pojmovanjem strahu in obupa. Šele
zdaj je po Tillichovi presoji razbit zaprt sistem idealistične filozofije
bistva in utemeljeno stvarno eksistencialno razmišljanje. Eksisten-
cialno srečanje s stvarnostjo pomeni predvsem to, da človek najprej
biva v povsem dejanskih razmerah, tukaj na zemlji, ne na nebu, v
okoliščinah, ki so vedno posredovane tako socialno kot zgodovinsko.
Schelling je zelo dobro uvidel, da človekovo bivanje ne poteka najprej
v soglasju s kakim idealnim bistvom, ampak celo v nasprotju z njim.
Ravno Marx je pripeljal Tillicha do uvida, da so nasprotja in
protislovja, v katerih človek živi, povsem zemeljske, konkretne in ne
nadzemeljske, onstranske narave; vsebina človekovega eksistencial-
nega strahu, groze, obupa to povsem potrjuje. S takim razume-
vanjem se zdaj Tillich znajde še v bližini marksizma in socializma,
to soočenje je vplivalo na sooblikovanje njegovih znanih nazorov o
utopiji. Tu je postavil v ospredje predvsem antropološko plat utopije,
ki jo je povezoval z osrednjim problemom religiozno pojmovanega
socializma. »Duh utopije (izraz Ernsta Blocha) je moč, ki spreminja
stvarnost. Je gibalo vseh velikih zgodovinskih gibanj; je napetost, ki
ljudi požene čez vsakršno pomirjenost in varnost v novo negotovost
in nemir. Utopija je moč novega.«2 V tem vidi Tillich izhodišče za
1 Paul Tillich: Meine Suche nach dem Absoluten, Hammer Verlag, Wuppertal-Barmen
1969, str. 113.
2 Paul Tillich: Impressionen und Reflexionen: Ein Lebensbild in Aufsätzen, Reden und
Stellungnahmen, Gesammelte Werke (GW) XIII, Evangelisches Verlagswerk,
Stuttgart 1972, str. 173.
31
svojem srečanju s stvarnostjo se človek srečuje tudi s svetim. Toda
po svojem bistvu to ni neko srečanje, ki bi bilo poleg drugih, temveč
srečanje v drugih. Je izkušnja absolutnega-samega. Šele ko nam ta
točka postane jasna, lahko govorimo o posebnem srečanju s svetim,
namreč z religijo v tradicionalnem smislu besede.«1
Po njegovem je sodobni človek izgubil odgovor na vprašanje, od
kod prihaja, kam gre, kaj počne in kaj naj naredi sam seboj v svojem
življenju. Obuditi je treba globino vseh teh vprašanj, in glede sredstev
za to skuša Tillich posredovati svoje samostojne odgovore. Tu mu je
v znatno teoretsko oporo razen Schellinga še Kierkegaard, ki je
Schellingove nastavke eksistencialistično zastavljenega mišljenja
poglobil in radikaliziral s svojim pojmovanjem strahu in obupa. Šele
zdaj je po Tillichovi presoji razbit zaprt sistem idealistične filozofije
bistva in utemeljeno stvarno eksistencialno razmišljanje. Eksisten-
cialno srečanje s stvarnostjo pomeni predvsem to, da človek najprej
biva v povsem dejanskih razmerah, tukaj na zemlji, ne na nebu, v
okoliščinah, ki so vedno posredovane tako socialno kot zgodovinsko.
Schelling je zelo dobro uvidel, da človekovo bivanje ne poteka najprej
v soglasju s kakim idealnim bistvom, ampak celo v nasprotju z njim.
Ravno Marx je pripeljal Tillicha do uvida, da so nasprotja in
protislovja, v katerih človek živi, povsem zemeljske, konkretne in ne
nadzemeljske, onstranske narave; vsebina človekovega eksistencial-
nega strahu, groze, obupa to povsem potrjuje. S takim razume-
vanjem se zdaj Tillich znajde še v bližini marksizma in socializma,
to soočenje je vplivalo na sooblikovanje njegovih znanih nazorov o
utopiji. Tu je postavil v ospredje predvsem antropološko plat utopije,
ki jo je povezoval z osrednjim problemom religiozno pojmovanega
socializma. »Duh utopije (izraz Ernsta Blocha) je moč, ki spreminja
stvarnost. Je gibalo vseh velikih zgodovinskih gibanj; je napetost, ki
ljudi požene čez vsakršno pomirjenost in varnost v novo negotovost
in nemir. Utopija je moč novega.«2 V tem vidi Tillich izhodišče za
1 Paul Tillich: Meine Suche nach dem Absoluten, Hammer Verlag, Wuppertal-Barmen
1969, str. 113.
2 Paul Tillich: Impressionen und Reflexionen: Ein Lebensbild in Aufsätzen, Reden und
Stellungnahmen, Gesammelte Werke (GW) XIII, Evangelisches Verlagswerk,
Stuttgart 1972, str. 173.
31
