Page 36 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik VII (2011), številka 13-14, ISSN 1408-8363
P. 36
RAZPRAVE, [TUDIJE
mevala celo znotraj univerzitetnega študija. Vedno bolj je namreč
prihajal do izraza razcep med idealom in stvarnostjo, ki mu nemški
univerzitetni izobraževalni sistem po prvi svetovni vojni ni bil kos.
Kljub temu, da so humanistične fakultete izhajale iz filozofije, ki je
s sredstvi logosa skušala odgovarjati na vprašanja človekovega biva-
nja, omenjeni filozofski pristop po njegovi ugotovitvi ni več mogel
biti dovolj ustvarjalen, ker je preveč zaobšel dejanske probleme in
dejstva sveta in družbenih razmer v njem. V tem smislu je Tillich
filozofiji 19. stoletja moral očitati, da je neustvarjalna, ko gre za
najbolj temeljna vprašanja novejše dobe. Vendar je zelo odklanjal
vse tiste pristope, ki so s političnimi sredstvi in v imenu politizacije
sveta odstranjevali ali celo žrtvovali teorijo praksi. Tako za teorijo
kakor za prakso samo je to bilo zelo slabo. V tej zvezi je Tillich zapisal
tole, skoraj že preroško izjavo: »Meja med teorijo in prakso je postala
borišče, na katerem se bo odločala usoda prihodnje univerze in s
tem humanistične izobrazbe kulturnih dežel.«8
Najbolj je na Tillichovo držo vplivala filozofija in teologija,
dobesedno pa jo je opisal kot na meji med teologijo in filozofijo. To je
obenem tista njegova temeljna življenjska dejavnost, ki omogoča
vpogled v njegovo življenje, razumevanje njegovih zelo usodnih
odločitev, tudi takrat, ko se je navdušil za socializem in se je zato
moral pred nacizmom leta 1934 celo umakniti v Ameriko, da si je
rešil življenje.
Leta 1932 je namreč dokončal knjigo z naslovom Die sozialistische
Entscheidung (Socialistična odločitev), vendar so nacisti njeno izdajo
preprečili. Tillich se ni bal ostro nastopiti proti vsem tistim, ki so
rasno teorijo povezovali s svetopisemskim naukom o stvarjenju.
Zato je pretestantizem svaril: »Odkrita ali skrivna povezava prote-
stantske cerkve z nacionalsocialistično stranko, da bi zatrli sociali-
zem in premagali katolicizem, mora spričo današnjega porasta
cerkvene moči voditi k bodočemu razkroju nemškega protestan-
tizma.«9 Kajti: »Protestantizem, ki je odprt do nacionalsocializma
in ki zavrže socializem, je na tem, da ponovno izda svojo nalogo v
8 Prav tam, str. 25.
9 Paul Tillich: Impressionen und Reflexionen, GW XIII, str. 178-179.
34
mevala celo znotraj univerzitetnega študija. Vedno bolj je namreč
prihajal do izraza razcep med idealom in stvarnostjo, ki mu nemški
univerzitetni izobraževalni sistem po prvi svetovni vojni ni bil kos.
Kljub temu, da so humanistične fakultete izhajale iz filozofije, ki je
s sredstvi logosa skušala odgovarjati na vprašanja človekovega biva-
nja, omenjeni filozofski pristop po njegovi ugotovitvi ni več mogel
biti dovolj ustvarjalen, ker je preveč zaobšel dejanske probleme in
dejstva sveta in družbenih razmer v njem. V tem smislu je Tillich
filozofiji 19. stoletja moral očitati, da je neustvarjalna, ko gre za
najbolj temeljna vprašanja novejše dobe. Vendar je zelo odklanjal
vse tiste pristope, ki so s političnimi sredstvi in v imenu politizacije
sveta odstranjevali ali celo žrtvovali teorijo praksi. Tako za teorijo
kakor za prakso samo je to bilo zelo slabo. V tej zvezi je Tillich zapisal
tole, skoraj že preroško izjavo: »Meja med teorijo in prakso je postala
borišče, na katerem se bo odločala usoda prihodnje univerze in s
tem humanistične izobrazbe kulturnih dežel.«8
Najbolj je na Tillichovo držo vplivala filozofija in teologija,
dobesedno pa jo je opisal kot na meji med teologijo in filozofijo. To je
obenem tista njegova temeljna življenjska dejavnost, ki omogoča
vpogled v njegovo življenje, razumevanje njegovih zelo usodnih
odločitev, tudi takrat, ko se je navdušil za socializem in se je zato
moral pred nacizmom leta 1934 celo umakniti v Ameriko, da si je
rešil življenje.
Leta 1932 je namreč dokončal knjigo z naslovom Die sozialistische
Entscheidung (Socialistična odločitev), vendar so nacisti njeno izdajo
preprečili. Tillich se ni bal ostro nastopiti proti vsem tistim, ki so
rasno teorijo povezovali s svetopisemskim naukom o stvarjenju.
Zato je pretestantizem svaril: »Odkrita ali skrivna povezava prote-
stantske cerkve z nacionalsocialistično stranko, da bi zatrli sociali-
zem in premagali katolicizem, mora spričo današnjega porasta
cerkvene moči voditi k bodočemu razkroju nemškega protestan-
tizma.«9 Kajti: »Protestantizem, ki je odprt do nacionalsocializma
in ki zavrže socializem, je na tem, da ponovno izda svojo nalogo v
8 Prav tam, str. 25.
9 Paul Tillich: Impressionen und Reflexionen, GW XIII, str. 178-179.
34
