Page 35 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik VII (2011), številka 13-14, ISSN 1408-8363
P. 35
CVETKA HED@ET TÓOTH
Kljub temu je njegova odločitev povsem konkretna in docela
načelne narave takrat, ko gre za najbolj neposredna soočenja z zgo-
dovinsko realnostjo. Tillich, znan tudi kot luteran na meji, ni delal
kompromisov; njegova biografija to z vsem potrjuje.
Njegovo načelno naravnanost v marsičem pomeni zavestna odlo-
čitev za resnico in človeka. Kakor ga po eni strani usmerja eros,
ljubezen do resnice, ga po drugi še agape, ljubezen do človeka, v
mnogo širšem pomenu kot samo v krščanskem. Že od vsega začetka
ni bilo niti malo dvoma, da je njegova dejavnost namenjena teoriji,
in to tako na filozofskem kot na religijskem področju. Kljub temu
je že zelo zgodaj uvidel, da pomeni resnica na religijskem področju
nekaj drugega kot na filozofskem. Kajti v »religijski resnici gre
neposredno za lastno bit in nebit. Religijska resnica je eksistencialna
resnica, in kolikor je to, ne more biti ločena od prakse. Religiozno
resnico se dela – kakor Janezov evangelij.«6
Dogodki, povezani z dogajanjem prve svetovne vojne in po njej
nastale revolucije, pa so izzvali težek konflikt med teorijo in prakso,
predvsem v tem smislu, ker se Tillich odtlej ni mogel izogniti politi-
zaciji, ki ga je angažirala in še posebej pritegnila v smislu uteme-
ljevanja njegovega pojmovanja socializma kot izrazito religioznega
socializma. Miselni svet religioznega socializma je vključeval njegove
nazore o odnosu med religijo in kulturo, svetim in profanim, hete-
ronomijo in avtonomijo celo do te mere, da je razkril, kako je to
»kristalizacijska točka mojega celotnega mišljenja«,7 ki je hkrati tudi
nova oblika teonomije.
Za izhod iz krize, v kateri se je znašel predvsem zahodni svet, je
bilo po njegovem tradicionalni odnos med teorijo in prakso nujno
razumeti drugače kot v preteklosti, saj ne posega samo na področje
politike, ampak v vse pore družbenega življenja, tudi na področje
izobraževanja. Po nemški in ruski revoluciji se je s svojo teologijo
kulture že leta 1919 najprej glasno spraševal o odnosu Cerkve do
socializma in pri tem vedno bolj poglabljal svojo nagnjenost do
socialistične ideje. Pozneje je njegova praktična angažiranost od-
6 Paul Tillich: Begegnungen: Paul Tillich über sich selbst und andere, Auf der Grenze,
GW XII, Evangelisches Verlagswerk, Stuttgart 1962, str. 23.
7 Prav tam, str. 48.
33
Kljub temu je njegova odločitev povsem konkretna in docela
načelne narave takrat, ko gre za najbolj neposredna soočenja z zgo-
dovinsko realnostjo. Tillich, znan tudi kot luteran na meji, ni delal
kompromisov; njegova biografija to z vsem potrjuje.
Njegovo načelno naravnanost v marsičem pomeni zavestna odlo-
čitev za resnico in človeka. Kakor ga po eni strani usmerja eros,
ljubezen do resnice, ga po drugi še agape, ljubezen do človeka, v
mnogo širšem pomenu kot samo v krščanskem. Že od vsega začetka
ni bilo niti malo dvoma, da je njegova dejavnost namenjena teoriji,
in to tako na filozofskem kot na religijskem področju. Kljub temu
je že zelo zgodaj uvidel, da pomeni resnica na religijskem področju
nekaj drugega kot na filozofskem. Kajti v »religijski resnici gre
neposredno za lastno bit in nebit. Religijska resnica je eksistencialna
resnica, in kolikor je to, ne more biti ločena od prakse. Religiozno
resnico se dela – kakor Janezov evangelij.«6
Dogodki, povezani z dogajanjem prve svetovne vojne in po njej
nastale revolucije, pa so izzvali težek konflikt med teorijo in prakso,
predvsem v tem smislu, ker se Tillich odtlej ni mogel izogniti politi-
zaciji, ki ga je angažirala in še posebej pritegnila v smislu uteme-
ljevanja njegovega pojmovanja socializma kot izrazito religioznega
socializma. Miselni svet religioznega socializma je vključeval njegove
nazore o odnosu med religijo in kulturo, svetim in profanim, hete-
ronomijo in avtonomijo celo do te mere, da je razkril, kako je to
»kristalizacijska točka mojega celotnega mišljenja«,7 ki je hkrati tudi
nova oblika teonomije.
Za izhod iz krize, v kateri se je znašel predvsem zahodni svet, je
bilo po njegovem tradicionalni odnos med teorijo in prakso nujno
razumeti drugače kot v preteklosti, saj ne posega samo na področje
politike, ampak v vse pore družbenega življenja, tudi na področje
izobraževanja. Po nemški in ruski revoluciji se je s svojo teologijo
kulture že leta 1919 najprej glasno spraševal o odnosu Cerkve do
socializma in pri tem vedno bolj poglabljal svojo nagnjenost do
socialistične ideje. Pozneje je njegova praktična angažiranost od-
6 Paul Tillich: Begegnungen: Paul Tillich über sich selbst und andere, Auf der Grenze,
GW XII, Evangelisches Verlagswerk, Stuttgart 1962, str. 23.
7 Prav tam, str. 48.
33
