Page 37 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik VII (2011), številka 13-14, ISSN 1408-8363
P. 37
CVETKA HED@ET TÓOTH
svetu.«10 Zato odločno zahteva: »Protestantizem mora potrditi svoj
preroško-krščanski značaj tako, da poganstvu kljukastega križa
zoperstavi krščanstvo križa. Izpričati mora, da so v kljukastem
križu narod, rasa, kri, oblast v svoji svetosti poteptani in postavljeni
pred sodbo.«11
Bil je prvi nejudovski univerzitetni profesor, ki so ga odstavili z
univerze, saj se je zelo očitno zavzemal za pravice študentov judov-
skega rodu in pri tem ostro in javno nasprotoval izgredom nacistično
usmerjenih študentov. Od svoje izselitve – zanjo se je odločil tudi po
nasvetu Maxa Horkheimerja, ki je že predvidel vse nevarnosti in
posledice vedno bolj bližajočega se nacizma – je deloval na različnih
ameriških univerzah. Po vojni je občasno še prihajal predavat v
Nemčijo.
Ko skušamo razumeti njegovo držo, takoj vidimo, kako očiten je
vpliv teologije na njegovo dojemanje sveta. Tillich še posebej opo-
zarja na svojo nagnjenost do Svetega pisma, najprej do Stare zaveze,
namreč do duha preroške kritike in z njo povezanih pričakovanj.
Vse to je usodno vplivalo na njegovo življenje in ga bistveno zazna-
movalo, ko je celo sam protestantizem razumel kot preroško sodbo
in zapisal: »Kajti protestantizem je nekaj več kot zgolj oslabljena
oblika katolicizma le tedaj, kadar v sebi ohrani živost protesta proti
vsaki svoji uresničitvi. Ta protest ni racionalna kritika, temveč
preroška sodba. Ni avtonomen, temveč teonomen, tudi tedaj, kakor
je to pogosto v preroškem boju, kadar se pojavlja v zelo racionalnih
in zelo humanističnih oblikah. S teonomno, preroško besedo prese-
žemo nasprotje med avtonomijo in heteronomijo. Toda če protest
in preroška kritika v vsakem trenutku živita v protestantizmu, se
postavi vprašanje: kako se lahko protestantizem sploh udejanji?
Njegovo udejanjenje v bogočastju, pridigi in poučevanju predpo-
stavlja takšne oblike, ki jih je mogoče izraziti. Cerkvena delujočnost
osebnega, religioznega življenja, da, prav sama preroška beseda
predpostavljata zakramentalno osnovo, polnost, ki ji daje življenje.
In to ne more bivati le na svoji lastni meji, temveč tudi v svoji sredini,
10 Prav tam, str. 177.
11 Prav tam, str. 178.
35
svetu.«10 Zato odločno zahteva: »Protestantizem mora potrditi svoj
preroško-krščanski značaj tako, da poganstvu kljukastega križa
zoperstavi krščanstvo križa. Izpričati mora, da so v kljukastem
križu narod, rasa, kri, oblast v svoji svetosti poteptani in postavljeni
pred sodbo.«11
Bil je prvi nejudovski univerzitetni profesor, ki so ga odstavili z
univerze, saj se je zelo očitno zavzemal za pravice študentov judov-
skega rodu in pri tem ostro in javno nasprotoval izgredom nacistično
usmerjenih študentov. Od svoje izselitve – zanjo se je odločil tudi po
nasvetu Maxa Horkheimerja, ki je že predvidel vse nevarnosti in
posledice vedno bolj bližajočega se nacizma – je deloval na različnih
ameriških univerzah. Po vojni je občasno še prihajal predavat v
Nemčijo.
Ko skušamo razumeti njegovo držo, takoj vidimo, kako očiten je
vpliv teologije na njegovo dojemanje sveta. Tillich še posebej opo-
zarja na svojo nagnjenost do Svetega pisma, najprej do Stare zaveze,
namreč do duha preroške kritike in z njo povezanih pričakovanj.
Vse to je usodno vplivalo na njegovo življenje in ga bistveno zazna-
movalo, ko je celo sam protestantizem razumel kot preroško sodbo
in zapisal: »Kajti protestantizem je nekaj več kot zgolj oslabljena
oblika katolicizma le tedaj, kadar v sebi ohrani živost protesta proti
vsaki svoji uresničitvi. Ta protest ni racionalna kritika, temveč
preroška sodba. Ni avtonomen, temveč teonomen, tudi tedaj, kakor
je to pogosto v preroškem boju, kadar se pojavlja v zelo racionalnih
in zelo humanističnih oblikah. S teonomno, preroško besedo prese-
žemo nasprotje med avtonomijo in heteronomijo. Toda če protest
in preroška kritika v vsakem trenutku živita v protestantizmu, se
postavi vprašanje: kako se lahko protestantizem sploh udejanji?
Njegovo udejanjenje v bogočastju, pridigi in poučevanju predpo-
stavlja takšne oblike, ki jih je mogoče izraziti. Cerkvena delujočnost
osebnega, religioznega življenja, da, prav sama preroška beseda
predpostavljata zakramentalno osnovo, polnost, ki ji daje življenje.
In to ne more bivati le na svoji lastni meji, temveč tudi v svoji sredini,
10 Prav tam, str. 177.
11 Prav tam, str. 178.
35
