Page 327 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik VII (2011), številka 13-14, ISSN 1408-8363
P. 327
ERNST TROELTSCH
3.
V treh različnih tipih se kaže različnost pojmovanja krščanske
resnice, s čemer lahko pojasnimo tudi zapleten in protisloven odnos
krščanstva do državne oblasti in do ideje tolerance. Cerkev hoče biti
množična in ljudska cerkev, zato prenaša božanskost in svetost iz
subjektov v objektivno ustanovo za odrešenje in njeno, od Boga dano
razpolaganje z milostjo in resnico. Ustanova cerkve posreduje tako
neko čudovito, vsaki siceršnji človeški moči nasproti stoječo odre-
šujočo milost kot absolutno, neposredno božansko, vsaki človeški
subjektiviteti nasproti stoječo resnico in učiteljsko avtoriteto. Taka
resnica mora biti po svojem bistvu enovita in vse obvladujoča. V
cerkvi je nespremenljiva resnica obvezujoča in upravičeno vzdrževana
s silo celo nasproti duhovnikom in učiteljem, a tudi vernikom in
laikom. Vsak idealističen poskus, da bi v cerkvi uveljavili resnico
samo z notranjo duhovno močjo cerkve, se ponesreči, izkaže se kot
praktično neizvedljiv, kar ima za posledico povratek k prisili. Prisilo
pa je treba uporabiti tudi navzven, saj ni mogoče prenašati zmot in
navad, ki kvarijo ljudstvo in žalijo Boga: ljudstvo, ki po rojstvu
pripada cerkvi, ne sme biti brez zaščite prepuščeno skušnjavi. Konč-
no je treba poskrbeti, da je vse ljudstvo deležno pridig in stika z
zakramenti. To zahteva že samo usmiljenje in k temu opravičuje
božanskost odrešujoče resnice. Ljudi se sme prisiliti v njihovo lastno
dobro. To pa zahteva sodelovanje materialne prisile ali države, brez
katerih ne bi nikar bilo niti notranje enotnosti cerkve niti orga-
nizirane vseljudske deželne cerkve. Državna oblast s tem izpolnjuje
svojo dolžnost do Božje resnice. Tako nastane zapleten konformi-
stičen odnos cerkva nasproti državi.
Sekte razmišljajo o tem povsem drugače. Nočejo biti množične
cerkve, ampak veroizpovedne skupnosti kristjanov. To so male skup-
nosti, ki obstajajo mimo države in družbe. Tudi sekte vztrajajo, da
posedujejo absolutno resnico evangelija, toda ker je ta povzdignjena
visoko nad vsako pristojnost presojanja množic in države, zahtevajo
svobodo nasproti državi. Ker jim evangelij prepoveduje vsako prisilo
in moč, se morajo odreči vsakemu prisilnemu uveljavljanju nav-
znoter in navzven. Tako zahtevajo navzven toleranco in državno
nevtralnost. Navznoter pa skrbijo za strogo duhovno disciplino pri
325
3.
V treh različnih tipih se kaže različnost pojmovanja krščanske
resnice, s čemer lahko pojasnimo tudi zapleten in protisloven odnos
krščanstva do državne oblasti in do ideje tolerance. Cerkev hoče biti
množična in ljudska cerkev, zato prenaša božanskost in svetost iz
subjektov v objektivno ustanovo za odrešenje in njeno, od Boga dano
razpolaganje z milostjo in resnico. Ustanova cerkve posreduje tako
neko čudovito, vsaki siceršnji človeški moči nasproti stoječo odre-
šujočo milost kot absolutno, neposredno božansko, vsaki človeški
subjektiviteti nasproti stoječo resnico in učiteljsko avtoriteto. Taka
resnica mora biti po svojem bistvu enovita in vse obvladujoča. V
cerkvi je nespremenljiva resnica obvezujoča in upravičeno vzdrževana
s silo celo nasproti duhovnikom in učiteljem, a tudi vernikom in
laikom. Vsak idealističen poskus, da bi v cerkvi uveljavili resnico
samo z notranjo duhovno močjo cerkve, se ponesreči, izkaže se kot
praktično neizvedljiv, kar ima za posledico povratek k prisili. Prisilo
pa je treba uporabiti tudi navzven, saj ni mogoče prenašati zmot in
navad, ki kvarijo ljudstvo in žalijo Boga: ljudstvo, ki po rojstvu
pripada cerkvi, ne sme biti brez zaščite prepuščeno skušnjavi. Konč-
no je treba poskrbeti, da je vse ljudstvo deležno pridig in stika z
zakramenti. To zahteva že samo usmiljenje in k temu opravičuje
božanskost odrešujoče resnice. Ljudi se sme prisiliti v njihovo lastno
dobro. To pa zahteva sodelovanje materialne prisile ali države, brez
katerih ne bi nikar bilo niti notranje enotnosti cerkve niti orga-
nizirane vseljudske deželne cerkve. Državna oblast s tem izpolnjuje
svojo dolžnost do Božje resnice. Tako nastane zapleten konformi-
stičen odnos cerkva nasproti državi.
Sekte razmišljajo o tem povsem drugače. Nočejo biti množične
cerkve, ampak veroizpovedne skupnosti kristjanov. To so male skup-
nosti, ki obstajajo mimo države in družbe. Tudi sekte vztrajajo, da
posedujejo absolutno resnico evangelija, toda ker je ta povzdignjena
visoko nad vsako pristojnost presojanja množic in države, zahtevajo
svobodo nasproti državi. Ker jim evangelij prepoveduje vsako prisilo
in moč, se morajo odreči vsakemu prisilnemu uveljavljanju nav-
znoter in navzven. Tako zahtevajo navzven toleranco in državno
nevtralnost. Navznoter pa skrbijo za strogo duhovno disciplino pri
325
