Page 328 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik VII (2011), številka 13-14, ISSN 1408-8363
P. 328
PREVODI
nauku in morali. Idealistično verujejo v svojo stvar in so zato tole-
rantni. Zavračajo, da bi lahko iz absolutnosti resnice izvajali in
opravičevali njeno prisilno uveljavljanje: pred sodnim dnem sploh
ne pričakujejo njene množične uveljavitve. Če obstaja več sekt druga
poleg druge, lahko pristanejo na zgolj duhovno medsebojno spo-
padanje in etično tekmovanje, ne da bi se pri tem odpovedale ab-
solutnosti svoje resnice. Ta ni resnica za množice in zavladala bo
šele na sodni dan. Navznoter poznajo sekte le malo ali nič tolerance,
tu vlada biblijska Postava. Ker pa se pri vzdrževanju notranje enot-
nosti odrekajo pomoči državne prisile in jim ostaja kvečjemu še
sredstvo družbenega bojkota, prihaja do neskončnih delitev: dejan-
sko konformnost je mogoče doseči le s pomočjo države in materialne
prisile.
Spet drugače misli spiritualistična mistika. Ta ponotranja in
relativizira odrešujočo resnico kot individualno osebno posest, ki
ostaja neizrekljiva onkraj črke in zunanje oblike. Zgolj relativen
pomen biblijskih, dogmatskih in kultnih oblik jo naredi neodvisno
od vsake zgodovinske oblike. Notranja enotnost duha združuje sama
od sebe vse duše v skupni, čisto duhovni resnici, ki pa je ni mogoče
formulirati in izreči. Tako in samo tako je mogoča toleranca in
svoboda vesti tudi znotraj religiozne skupnosti, pri čemer je orga-
nizacija namenjena zgolj skrbi za cerkev, medtem ko je samo versko
življenje svobodno v različnih relativno upravičenih izraznih oblikah.
Seveda tudi tu nastopijo težave: kdo in po kakšnih merilih naj sploh
presoja in odloča, da gre pri tem še za krščanstvo? Običajen odgovor,
da duh spoznava duha, je praktično neuporaben. Posledica tega je,
da se mistika hitro odpove vsaki organiziranosti in se umakne v
zasebno skupnost čisto osebne vrste oziroma ostane pri njej. Mistiki
grozi, da zaradi zavračanja konformnosti žrtvuje vsako skupnost
sploh in zaide v relativistični individualizem. V tem blodnem kolo-
barju se giblje problem krščanske strpnosti in svobode vesti v raz-
merju do pogojev, ki so potrebni za oblikovanje verske skupnosti.
Ubežati mu ni mogoče. Obstajajo le izmenjujoči se praktični poskusi
z omejenim dometom, da bi izšli iz te tragične igre nasprotujočih
se sil.
326
nauku in morali. Idealistično verujejo v svojo stvar in so zato tole-
rantni. Zavračajo, da bi lahko iz absolutnosti resnice izvajali in
opravičevali njeno prisilno uveljavljanje: pred sodnim dnem sploh
ne pričakujejo njene množične uveljavitve. Če obstaja več sekt druga
poleg druge, lahko pristanejo na zgolj duhovno medsebojno spo-
padanje in etično tekmovanje, ne da bi se pri tem odpovedale ab-
solutnosti svoje resnice. Ta ni resnica za množice in zavladala bo
šele na sodni dan. Navznoter poznajo sekte le malo ali nič tolerance,
tu vlada biblijska Postava. Ker pa se pri vzdrževanju notranje enot-
nosti odrekajo pomoči državne prisile in jim ostaja kvečjemu še
sredstvo družbenega bojkota, prihaja do neskončnih delitev: dejan-
sko konformnost je mogoče doseči le s pomočjo države in materialne
prisile.
Spet drugače misli spiritualistična mistika. Ta ponotranja in
relativizira odrešujočo resnico kot individualno osebno posest, ki
ostaja neizrekljiva onkraj črke in zunanje oblike. Zgolj relativen
pomen biblijskih, dogmatskih in kultnih oblik jo naredi neodvisno
od vsake zgodovinske oblike. Notranja enotnost duha združuje sama
od sebe vse duše v skupni, čisto duhovni resnici, ki pa je ni mogoče
formulirati in izreči. Tako in samo tako je mogoča toleranca in
svoboda vesti tudi znotraj religiozne skupnosti, pri čemer je orga-
nizacija namenjena zgolj skrbi za cerkev, medtem ko je samo versko
življenje svobodno v različnih relativno upravičenih izraznih oblikah.
Seveda tudi tu nastopijo težave: kdo in po kakšnih merilih naj sploh
presoja in odloča, da gre pri tem še za krščanstvo? Običajen odgovor,
da duh spoznava duha, je praktično neuporaben. Posledica tega je,
da se mistika hitro odpove vsaki organiziranosti in se umakne v
zasebno skupnost čisto osebne vrste oziroma ostane pri njej. Mistiki
grozi, da zaradi zavračanja konformnosti žrtvuje vsako skupnost
sploh in zaide v relativistični individualizem. V tem blodnem kolo-
barju se giblje problem krščanske strpnosti in svobode vesti v raz-
merju do pogojev, ki so potrebni za oblikovanje verske skupnosti.
Ubežati mu ni mogoče. Obstajajo le izmenjujoči se praktični poskusi
z omejenim dometom, da bi izšli iz te tragične igre nasprotujočih
se sil.
326
